Janče ostajajo skoraj nedostopne

Bilo je 19. marca letos. V Zgornji Besnici se je navsezgodaj zjutraj sprožil plaz in zasul glavno cesto Trebeljevo–Podgrad. Ker je pri tem presekalo in domala napol odneslo še občinsko cesto do Janč, je več kot sto družin v nekem trenutku dejansko odrezalo od sveta. V bistvu so odrezane še danes.

Skrilavci in peščenjaki

Za hip skočimo v leto 1974. Takrat, pred 44 leti, so bili delegati besniške krajevne skupnosti naravnost vzhičeni nad letino gob, ki je v besniške in janške gozdove privabila takrat nešteto nabiralcev iz Ljubljane pa tudi od drugod. »Tudi gobe in drugi gozdni sadeži bi lahko prispevali k razvoju in pospeševanju kmečkega turizma, ki je v teh krajih še skoraj popolnoma na začetku svoje poti,« so vneto razglabljali in se strinjali delegati ter dali s tem tudi prve zametke poznejši in danes nadvse priljubljeni Sadni cesti, pomladanskim jagodnim ter jesenskim kostanjevim nedeljam.

A so morali delegati že kmalu zatem skloniti svoje glave: dolgotrajno deževje in poplave so namreč že kmalu zatem povzročile velikansko škodo. Glavna cesta Podgrad–Trebeljevo je bila takrat tudi zaradi zemeljskih plazov poškodovana in večkrat zaprta. Tudi številne stranske ceste je močno prizadelo. Kmetje nikakor niso mogli biti zadovoljni s sadovi svojega dela. Vse jim je uničilo.



Živahna sestava tal in podlaga iz prevladujočih skrilavcev in peščenjakov, ki na površini razmeroma hitro preperevajo, zaradi česar je toliko bolj podvržena plazenju, je tudi v prihodnjih desetletjih povzročala nenehne preglavice, leta 1998 sta se, na primer, sprožila zemeljska plazova na Vnajnarjih in v Javoru, leta 1999 v dolini Besnice, leta 2010 sta plazova odnesla dela cest Prežganje–Volavlje ter Ipavec–Javor. Zapora cest je trajala leto dni, tista med Besnico in Pečarjem še dlje. Ko so jo pred tremi leti naposled le uredili, so bili ureditve še posebno veseli tudi številni cestni kolesarji, ki smejo odtlej brezskrbno kolesariti med Sostrim in Besnico.

Usihajoč vodnjak z luknjo

Prav zanimivo bo tudi to pot opazovati številne dogodke, ki v pomladanskih dneh, ki prihajajo, privabijo na Janče množice obiskovalcev. Tedaj za Janče vedo domala vsi. Šele ko pade zastor najrazličnejših proslav in sadnih dogodkov, postane območje visoko nad Ljubljano – spet pozabljeno.



Zdi se, da šele kakšna naravna nesreča, kot je bil tudi ta zadnji plaz, opozori na težave hribovcev, kot jih je zadnjič poimenoval predsednik Četrtne skupnosti Sostro Janez Moškrič. Tudi ta še kar ne zna prepričati tistih, ki bi poskrbeli, da bi na Jančah dobili končno, vsaj, svojo pitno vodo?! Že leta 1991 so si na Jančah prizadevali rešiti problem pitne vode, zgradili vodnjak za 150 kubičnih metrov vode, dela je izvajal SCT. A svojega dela ni opravil tako, kot bi moral. Vodnjak, v katerega bi morala dotekati kapnica, je namreč že kmalu usahnil. Na vodnjaku so takrat odkrili za pest veliko luknjo. SCT tega ni nikoli popravil. »Preprosto ne razumem, da to še vedno ni prednostna občinska naloga in da mora še vedno toliko Ljubljančanov čakati na osnovno preskrbo iz javnih vodovodov. Mnogi so namreč še vedno brez vode oziroma jo dobivajo iz nekih lokalnih zajetij, ki so marsikdaj oporečna ali pa premalo izdatna, zato so zlasti ob poletnih sušah še vedno odvisni od gasilcev in dovažanja pitne vode s cisternami.«



Prikotalila se je velika gmota

Razpoke, ki so nakazovale, da se cesta resnično seseda, so se pokazale sicer že ure preden se je utrgal plaz. Ljubljanski policisti o stanju vozišča pred sprožitvijo plazu niso vedeli nič. Toda marsikdo, ki se je še dan pred tem peljal strmo navzdol proti Besnici, se spominja tistih tresljajev tik pred zadnjim ovinkom, zazdelo se je, kot bi zapeljali v luknjo. Pa niso. Bila je razpoka, ki je bila vse večja nevarnost.

Še tisto nedeljo si jo je prišel ogledat tudi vzdrževalec občinskih cest, »ki je tudi odgovoren za ustrezno zavarovanje«, so sporočili z ministrstva za infrastrukturo. Koncesionar, kranjski GGD, je takoj po obvestilu občinsko cesto res zavaroval, ni pa tudi državne. Če bi namreč postavil opozorilo tudi na glavni cesti ali pa bi jo preprosto zaprl, bi ne nastala skorajšnja tragedija.
Nekaj pred eno zjutraj, bil je že ponedeljek, je bil Zuhdija Šakanović, domačin iz Gabrja pri Jančah, namreč že tik pred odcepom za Janče. V vozilu sta bila še njegova žena in sin. Takrat pa se je v trdi noči pred njihovimi očmi na lepem prikotalila ogromna gmota, ki se je pod težo razmočene podlage utrgala, ravno ko so se peljali mimo Šakanovićevi. Če bi bili le za drobec hitrejši, bi jih odnesla. Tako pa jo je profesionalni voznik grosupeljskega avtobusa opazil pravzaprav le nekaj izdihljajev prej, ko se je gmota že zvalila na glavno državno cesto. Sunkovito je sicer zavrl, a bilo je že prepozno! Trčili so naravnost vanjo.

Nakar se je s strmega pobočja proti njim vsula še ploha dreves, prvo drevo je najprej treščilo na njihov avto, drugo jih je le za las obšlo. Za nameček se jim je začel približevati še orjaški kostanj, »ki je prav počasi lezel proti nam, še zdaj se spomnim, kako je pokalo«, je opisoval 60-letni Zuhdija. Na srečo se je drevo ustavilo ravno na stičišču dveh že prej povprek naplavljenih dreves.

Imeli so velikansko srečo. Tisto jutro bi jih kaj lahko ubilo. Zuhdija je prepričan, da bi ostali brez vsakršne praske, če bi pristojni postavili na glavno cesto vsaj opozorilne oznake. Obenem ne bo nikoli pozabil vseh gasilcev ljubljanske brigade in policistov, ki so jim takrat pomagali.



Kolovozi namesto ceste

Še tisti ponedeljek dopoldne so začeli delavci cestnega podjetja jadrno odstranjevati zemljo, les in druge ostanke plazu. Za nameček so zaradi nevarnosti ponovnega podora zaprli še poškodovano cesto do Janč. Odtlej morajo domačini, če želijo do glavne ceste in naprej v Ljubljano, naokoli – po ozkih in strmih kolovozih. Vse bolj in bolj so živčni. Tudi zato, ker so menda izvedeli, da sanacija ne bo potekala po nujnem postopku, pač pa po rednem. »Kar pomeni, da vsaj še leto dni ne bomo smeli uporabljati naše najvarnejše prometne povezave,« so nejevoljno pridali.



Tudi obiskovalci bližajočih se prvomajskih dogodkov na Jančah in praznika jagod se bodo morali prebijati navzgor, kot se vsakodnevno domačini in njihovi šoloobvezni otroci, po sila ozkih in makadamskih poteh, na katerih se le stežka srečata dve osebni vozili, kaj šele tovornjaka, ki tudi niso redki v teh hribovitih koncih. Od tod zvozijo v dolino namreč precej lesa. Da, tudi to je Ljubljana! Življenje tam gori je zato precej odvisno od transportnih sredstev. Peš ali s kolesom – res ne gre do 25 kilometrov oddaljenega ljubljanskega središča.

Medtem ko je bil voznik šolskega kombija čvrsto prepričan, da bo že naslednje izdatnejše deževje dokončno odneslo njihovo občinsko cesto, je po drugi strani zmajeval, saj so nekateri v nekakšni tekmi z minutami vseeno tvegali (menda 160 evrov kazni) ter se vozili kar mimo zapore. Tvegano je. Že v suhem. Kaj bo, ko bo spet mokro?