Edini obrtnik, ki je ves čas v copatih. In še pravi, da gara

»Ste tudi doma copata?« Kaj pa drugega vprašati človeka, čigar večina življenja je povezana s copati. Od glave do peta. Od jutra do večera. »Jaz, copata? A ste nori?«

Ker sem spraševalec in ne spraševanec njegovega vprašanja, ki ponuja logičen odgovor, ne smem potrditi.

Lahko pa se je Tomaž Kušar, 54-letni mojster izdelovanja copat s Tugomerjeve ulice 53 v Šiški, moda malo zlagalčkal. Samo malo in še to le morda. A natančnejši odgovor je skrit v zadnjem stavku. Zato le berite Delo.

Sediva v majhni sobi, ki je, kot pravi, hkrati delavnica in trgovina. Dva strojčka in stelaža, v kateri počivajo zavrečkani copati. Prizor, ki bi bil zlahka posnet leta 1950. Sicer pa se je treba za razumevanje prihodnosti napisanega vrniti nekaj malega v preteklost, na zlitje tisočletij. Leto 2000. Takrat je uradno začel obrt. In na še pet let prej, ki so sicer bila, uradno pa ne. Začelo se je pri tastu Marjanu Štrumblju, invalidsko upokojenemu šefu traku v Planiki, ki zdaj svojih 87 let uživa v domu upokojenih v Horjulu. Menda ga v ulici kar malo pogrešajo, tega Marjana. Je bil zanimiv kerlc.

Recimo, da je bila tista petletka, od leta 1995, uvajanje v posel, priprava na kasnejše delo. V prevodu to pomeni, da je Tomaž Kušar toliko časa fušal; lektoricam sem hvaležen, da so tole besedo pustile za nas in zanamce, saj boljšega izraza za sivo ekonomijo še nihče ni našel. Trinajst let je sicer delal kot električar, potem je padel v občestvo copat, ki ga je povsem zasvojilo. Živel je za copate in dela je bilo toliko, da je celo spal v delavnici in šel izza stroja naravnost na šiht.

Kako se je začelo? Iz službe je domov prinesel kos filca in s tastom sta se ga lotila. Nato so izkoristili izkušenega Marjana zveze v Planiki in tam so jim naredili modele za kopita. Nato ga je tast začel učiti obrti. Tako je s štroma padel v filc.

Zdaj, pravi, obvlada. Tako dobro, da ga celo čevljarji sprašujejo za nasvete. Nič čudnega, tega znanja pri nas ni več, izumira. In čevljarji z njim. Ko smo ravno pri drobnem gospodarstvu: tu gre od dveh vej obrtnikov zagotovo bolje pogrebnikom.
Ko je želel delo na črno posvetliti, je moral čevljarski izpit, potreben za obrtno dovoljenje, opraviti pri lokalno slovitem mojstru Vodebu. To je bil, če se ne motimo, oni, pri Čevljarskem mostu, ki ti je že precej pred letom 1980 naredil kavbojske škornje – če si bil dovolj bogat.

Izpitni copat je moral narediti pred njim. Nato ga je mojster vprašal, kako bi ga naredil, če bi ne imel mašine. »Ja, kako, na roko.« In ga je, ročno, naredil pred njim.

Dvanajst parov na dan prežene dolgčas stran

Na leto izdela približno 1000 parov. Največ dela je pred božičnimi in novoletnimi prazniki, v času obdarovanj, takrat se na copate čaka tudi po teden dni. »Vse prodajne police so prazne.«

Sicer pa Kušarjeve copate niso zapečkarice. Otroci ga nagovarjajo, da bi dal na steno delavnice karto sveta in vanjo napikal bucike, ki bi kazale, kje vse na globusu so njihove copate. So pa v Ameriki, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji, vse poti so opravile kot darila. V Tokiu živi slovenska družina, ki drsa šišenske copate v polni postavi.

Copati so narejeni ročno in, kot pravi, iz najboljših materialov. Filc, usnje, podplati, vse pride iz Italije. Če bi filc kupoval pri nas, bi copati ne bili po 30, pač pa 60 evrov. V Filcu v Mengšu je le še trgovina s filcem. Pri Peku bi podplate sicer naredili, a le v velikih serijah, česar si ne more privoščiti. Usnje? »Pri nas se usnje prodaja, kot bi bilo zlato. In še ostankov se ne dobi kot nekoč. Na voljo so le velike kože.«

Čeprav bi nepoučeni med dosedanjim pogovorom pomislil, da copati nastajajo v ameriški Nasi, pa vseeno na Tugomerjevi. Najprej se naseka podplat, ki ga pribije na kopito. Potem se gornji del copata s klečami pritrdi, strokovno, »nacvikne« na podplat. Pred tem je treba seveda tudi gornji del copata izrezati, ga sešiti v copatarsko obliko, ki se ga zaviha, pardon, »zapiga« na podplat, in potem se zašijeta še dva okrasna šiva. In potem gre res dokončno vse na podplat. No, ni še konec, sledi fina obdelava tako zgornjega dela kot podplata na brusilnem stroju. In pakiranje.

Na dan lahko naredi 12 parov. Čeprav je zaradi postopka lepljenja to težko natančno določiti, potrebuje za izdelavo enega para eno uro.

Najbolj zahtevno je šivanje zgornjega dela. Traja, da se naučiš. »Ljudje, ki so se tega učili, so ob tem tudi jokali,« pove. In doda: »Sem zoprn, šivi morajo biti popolni.« Pokaže na modelu. Zdi se mi, da to pa razumem.

Konkurenca? »Nihče.« Kako nihče? »Nekdo v Kranju poskuša kopirati moje modele, pa mu ne gre.« Kaj pa tisto, kar se prodaja na tržnici? »Pofl.« Slabi izdelki. »Veš, kaj vse dajejo v copate … zares slabe materiale.« Pravi, da če bi bilo copat, kot je njegov, preprosto narediti, bi ga Azijci že davno povozili. Pa pogled čez bližnje planke? Italijani veljajo za copatarje. »Nihče več tega ne dela. Takih modelov nihče.«

Predsedniški intervju v modelu iz Šiške

Jasno, da je izdelek toliko dober, kot o njem povedo uporabniki. »Eni pravijo, da odkar imajo take copate, drugih ne morejo nositi.« Drugi pa, da dela predobro, da copati predolgo zdržijo. Koliko? »Pet, šest let jih ljudje nosijo.«

Videti so zelo topli. Pa so menda tudi poleti super. Nič prevroči, ker je zgornji del podplata odet v volno. »Za centimeter jo je.« Avgust je po copatarsko najbolj nor. Šuštarska nedelja, Tomaž že 17 let hodi v Tržič in s seboj kot Krpan tovori 150 parov svojega zlata. Nato takoj prideta sejma v Mengšu in Komendi. Tam se ne manjka.

In ne prav dolgo za tem pridejo zlati časi miklavža, novega leta in božiča. Čas copatarskih nebes.

Njegove copate nosi nekdanji košarkar Boris Gorenc. Dobil jih je za darilo. Nato si je naročil personalizirane, z inicialkami, menda črne in roza. Pa so še drugi. Nekdanji predsednik države. Med teve intervjujem jih je nosil. »Glej, zdajle predsednik nosi tvoje copate na televiziji,« so mu sporočili po telefonu.

In tu je še Magnifico. »Ta je res legenda.« Pozvonil je v tisti svoji slavni svetlomodri obleki, ki jo ves čas nosi, in želel copate, ki jih je dobil za darilo in mu niso bili prav, zamenjati za ustrezne. »In potem je še vprašal, ali mu lahko naredim čevlje.«

Copatarja po šišensko s Tugomerjeve sta obiskala tista dva s televizije, ki sta se zaljubila, no, katera sta še ... Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza. In še mnogi drugi.

S copati na službeni poti

Širitev posla? Ne, hvala, nikakor in nikoli! »Padla bi kakovost copat, ker bi moral zaposliti nove ljudi, ki pa ne poznajo čevljarske obrti, nimajo ne znanja in ne odnosa do dela.« Kaj bo, ko preide od copat v penzion? »Ja, kaj? Kaj pa naj. Delal bom. Copate.«

Zdaj mi je že kar jasno, kaj mu pomenijo copati. Kaj torej? Debelo pogleda. »Veselje. Zadovoljstvo. Zaslužek.« Kakšne copate nosi on? »Svoje, jasno. Klasiko.« Pravi, da je edini obrtnik, ki je ves čas v copatih. Natakne si jih doma in gre sto metrov peš do delavnice. In je ves čas šihta v njih. Sledi seveda prav tako ocopatljen povratek domov.

Za razliko od sveže narejenih copat so njegove precej zdelane. »Ja, res. Ampak jih sproti servisiram in so ves čas funkcionalno popolne.« Kar morda le vseeno pomeni, da je morda vsaj malo – copata. A le v službi. In vedno na poslovni poti. Do službe in nazaj.