Dve okoli kepe ali kako si boksarji pogledajo v dušo

Pravi, da včasih piše. »Ampak predvsem takrat, ko sem v bedu. Takrat pišem. Tudi o boksu. Zdaj že nekaj časa nisem nič napisal. Po mojem zato, ker sem v redu. « Novo spoznanje: ne samo umetnik, tudi boksar mora biti žalosten, da kaj napiše.

Povod za pogovor je dejstvo, da se želi z boksom, še nedavno športom »ta spodnjih« in »vunbaciteljev«, kar vrli Slovenčki zlahka združimo v eno žaljivih besed za še južnejše Slovane od nas, ukvarjati vse več otrok. Da prihajajo s to željo v telovadnico. Tja, kjer sem ter tja prileti okoli kepe tudi kakšna ne vzgojna, pač pa športna.

Otrok se ne tepe. Uradno. Učitelji so ta privilegij izgubili. Starši uradno tudi, a počenih otroških duš, ki so vzgajani z delovno ročico znerviranega in verjetno od življenja utrujenega starša, je veliko.

Počena družba, škrbasta vzgoja, pošvedrani otroci. Prevečkrat.

Sašo živi za boks. Tudi od boksa. Ampak v »za« vlaga veliko več kot dobi »od«. V telovadnici je skoraj skoraj ves dan, ring v njegovi glavi pa stoji noč in dan. V temu ringu je veliko vprašanj, več kot odgovorov.
 

Ko smetar pripelje boks

V telovadnico je zašel pri dvajsetih, ko je na Vrhniki v njihovo naselje zapeljal smetarski avto. Na njem je zadaj stoječ na lestvi »surfal« David Nagode, najboljši boksar Galetove asociacije, kasneje odličen kikboksar in ves čas trener boskarjev. Sijajen človek. Povabil ga je na trening.

Sašo je takrat študiral geodezijo. Po svoje jo še vedno, saj ima status minus dva izpita in diploma. Pri enainštiridesetih je to odločno odmerjeno, kot s pri geodetih tudi spodobi.

Kmalu se je znašel na Galetovi reviji na taboru. Janez Gale je bil svojeglavi, že pokojni Jezus ljubljanskega in slovenskega boksa. Bil je posebnež, imel je svojo, nepriznano zvezo, asociacijo, tam so boksali le njeni člani. Tako je veliko ljudi spoznalo fino boksarsko tehniko, uspehov zunaj nje skoraj nihče.

»Gale je bil absolutna avtoriteta. Bil je pripadnik stare šole boksa, tako imenovanega »nobel arta«, imel je ogromno izkušenj in poznanstev.«



Bil pa je tudi motnja v družbi, ki profesionalnega boks po njegovo ni priznavala. Pa čeprav je pri njemu boksal tudi Vitomil Zupan. Ali prav zato?

»Njegova šola tehnike je bila dobra, učil je mehkobe v gibanju.« Manjkale pa so prave borbe.

Že v aktivni karieri, ko je bil tudi večkrat državni prvak v rezličnih zvrsteh kikboksa, je Sašo začel s trenerskim delom. Vrhnika,. Borovnica, Ljubljana. Boksal je do leta 2004, ko se je je udeležil svetovnega študentskega prvenstva. Slovenci so bili borbeni, a točke so dobili le za to.

Gong za zamisel o FCL, Klubu borilnih veščin Ljubljana, je udaril leta 2008. Takrat se je zanj začela zgodba olimpijskega, amaterskega boksa. Detoksa boksa kot smo ga poznali dotlej.

»Zaželel sem si, da bi boks dvignili na višji nivo, v Ljubljani, Sloveniji, tudi mednarodno.« Povsem se je posvetil boksu.

»Delali smo po intuiciji. Se ves čas učili. Imeli mladinskega prvaka. Šli na evropsko prvenstvo. Se ves čas učili. Takrat sem videl, da je vse mogoče. A da bo pot dolga, ker je treba ogromno narediti. Gradli smo postopoma, izpopolnjevali tehniko, opazovali mednarodne trende, hodili v tujino, predvsem pa sem ogromno razmišljal.«

In včasih tudi kaj zapisal. Tudi o boksu. Ni za javnost, pravi.

Boks je po svoje preprost. Je osnova vseh borilnih športov. Dobra boksarska ročna tehnika je odlična popotnica za vse druge borilne športe.

Kot rekreativna vadba je boks zelo zahteven in krepi zdravje. Velika frekvenca udarcev zaseje velik telesni napor. Boks kot celota je baza za vse športe.

Filozofija boksa za telebane

Prihod in upostošenje, ki ga je na ringih opravil Dejan Zavec, je poleg pisanja Dela percepcijo o boksu zelo spremenilo.
Začela se je mehčati.

V Sašovem FCL je devet od desetih boksarje rekreativcev. Največ je študentov in dijakov. Odločajo se tudi malo manj nerazsodni po tridesetem. Nerazsodnost te vrste je vztrajna, nekatere drži do šestdesetega leta. Ljudje prihajajo zaradi gibanja, zdravja za telo, odganjaje stresa. To je nekašen opis boksarske filozofije za telebane.

»V tem se vsi najdemo. Potem boks postane način življenja. In razmišljanja. Da bi se v klubu prav globoko potapljali v filozofijo boksa, to ne; vendar vsak pri sebi zelo dobro vemo, za kaj gre. O tem ni treba dosti govoriti.«

Kako si boksarji pogledajo v dušo? In filozofija boksa po njegovo?

»Pri boksu se ves čas srečujejš s samim seboj. Z vsoto vseh svojih strahov. Naučiš se preiti preko njih. Na podlagi vseh teh srečanj s samim seboj rasteš.« S kakšno bunko na kepi, pa vendar. Boljši si.



»Zase vem, da sem pri boksu zelo sproščen, da tu ni togosti, zategnejnosti. Kot trenerju mi ljudje sledijo, mi zaupajo. Ko se to zgodi, se igra povsem odpre. Največ se pokaže na sparingih, nežni borbi. Začetniki ne vedo, kaj točno pričakovati v ringu. Vsi se sprva boksa lotijo preudarno, saj vedo, da je sicer lahko trd in hitro tudi krvav šport. Ko se sprostijo vidijo, da ni potrebe za strah. Za polno koncentracijo pač. «

Ljudje in plemenita veščina, sto ljudi, sto pristopov. »Eni napadajo, drugi se branijo, tretji s predvsem želijo dobiti točko z zadetkom na točno dolečeno mesto.«

Kako se kažejo značaji, za boks je znano, da ni za pusije…

»Pusiji se lahko spremenijo,« pravi Sašo, »brez težav se lahko preoblikujejo, vsak lahko naredi ta preskok iz stahu do samozavesti, le odločiti se je treba, da boš to storil.«

Zgodba slehernika izmed nas, bi dodali.


 

Strah je sopomenka boksa

Kdaj je človeka strah? Ko si nadeneš rokavici, vstaviš v usta gumijasti ščitnik za zobe, stopiš med vrvi in zagledaš nasprotnika. Čeprav je Hemingway zapisal, da mora ta pravi dedec vsaj enkrat v življenju v ring, da ga spozna, to življenje namreč, se gate tresejo, če ne celo malo pomočijo. Pa ne zaradi razigrane prostate, ki ga krona.

Veš, da bo priletelo proti tebi. Ta strah je treba premagati, obenem pa se je potrebno sprostiti: pa ne preveč, le do neke mere, vedno je potrebna - še enkrat - popolna koncentracija.

Ali je boks za nasilneže, se pojavljajo na treningih?
»Vse je odvisno od trenerja. Po trenerju se odraža slika tudi v telovadnici. Lahko se najde tudi kdo, ki sprva tolče premočno.

Vendar mora sprejeti avtoriteto trenerja. Če ne, nima v klubu kaj početi.«

In gre svojo pot. Daleč stran od boksa, vsaj kot plemenite veščine.

Nov trend: boks med otroki

»Veliko otrok prihaja in veliko stvari v družbi se je moralo spremeniti in poklopiti, da je prišlo do tega. Vsekakor pa je najpomembnejše, da je prišlo do sprejemanja boksa pri starših. Pomembno je, da pri boksu otrokom pustimo biti rekreativci in ne takoj tekmovalci, kot je v kakšnem drugem športu. Ne silimo jih v tekmovanja, pa tudi če bi to radi pred časom, ki je pravi za to.

Tistim, ki v tej želi vztrajajo, to skušamo uresničiti, ostali ostanejo pri ljubiteljskem boksu. Predvsem pa otrokom skušamo podariti možnost, da dobijo dobre gibalne osnove, gibčnost, dojamejo širino športa na sploh in pa, da dobijo zdravo samozavest. Da se znajo v življenju, ki je lahko tudi med otoki zelo zahtevno, celo kruto, postaviti zase.«

Kot tisti 13-letnik, ki so ga v šoli ves čas zbadali in so si ga večkrat grdo privoščili, potem pa se jim je odločno postavil po robu. Zaradi odločnega nastopa ima zdaj mir. Z boksom je dobil samozavest in, hvalabogu, mir pred vrstniki.

Definicija boksa za konec?

Premislek... Nič odgovora. Verjetno je zapisano v tistih vrsticah, ki niso za vsakega.