Asfalt je tik pred volitvami dražji od zlata

Lokalne volitve bodo 18. novembra, volilna kampanja se bo uradno začela mesec dni prej. Medtem ko zanimanje ljudi zanje, sodeč po volilni udeležbi, upada, je slab odziv tudi v političnih strankah, meni Irena Bačlija Brajnik, profesorica na fakulteti za družbene vede, ki med drugim raziskuje lokalno samoupravo.
 

Čeprav bodo volitve čez manj kot dva meseca, sta uradno znana dva kandidata za ljubljanskega župana [pogovarjali sva se prejšnji teden, zatem je v nedeljo kandidaturo napovedal tudi Anže Logar iz SDS]. Parlamentarne stranke do konca prejšnjega tedna še niso napovedale nobenega. Kako si to razlagate?

To kaže na slab odziv v strankah in njihovo slabo pripravljenost, da bi kandidate tudi napovedale. Tisti posamezniki, ki so že leta in leta predstavniki določenih strank na lokalni ravni, pa morajo čakati, da se paketi z imeni kandidatov potrdijo. To je velik zalogaj. Tradicionalne stranke imajo mrežo na terenu, pa še one imajo težave, medtem ko novinci oziroma stranke, ki so nastale pred kratkim, tega nimajo. Čeprav je relativno pozno za napoved kandidatov in izpeljavo volilne kampanje, se bodo potem relativno na hitro zvrstila imena.
 

Zoran Janković bo kandidat za župana četrtič, medtem pa je specializirano državno tožilstvo pred nekaj dnevi potrdilo, da je obtožnica zoper njega in osem drugih v zadevi Stožice pravnomočna. Med drugim se mu očita zloraba uradnega položaja. Kako to komentirate?

Dokler ne bo obsojen, bo tako in doslej so še vsi podobni primeri padli na sodišču, tako je bilo tudi v primeru nekdanjega mariborskega župana Kanglerja. Če to prevedemo, pomeni, da Ljubljančani še zmeraj nimajo dovolj. Nimajo dovolj obnovitev cest in kanalizacije. Ko bodo imeli dovolj in bodo zadovoljni z infrastrukturo in ko bodo zadovoljni z vsakdanjim življenjem, jih bo na neki točki začela zanimati tudi moralno-etična drža župana.
 

Toda moralno-etične drže župana ni mogoče ločiti od infrastrukturnih projektov kot njegovih nalog.

Na lokalni ravni so ljudje zelo racionalni. Dokler jim pred hišo ne smrdijo smeti, dokler je cesta asfaltirana in dokler imajo kam peljati otroke v vrtec, je vse v redu. Ne pravim, da ni odmika od tega in da je tudi v Ljubljani veliko ljudi, ki mislijo drugače, toda na splošno se volivec na lokalni ravni tako obnaša.
 

Na podlagi česa to trdite?

To kažejo raziskave in tudi odgovori na vprašanje, kaj je za ljudi najpomembneje. Na lokalni ravni se pokaže kot najbolj pomembno, da okolje, v katerem ljudje živijo, deluje. Ko pa ne deluje več, se začnejo spraševati. Temu pravimo »​street level birokracija«, pri kateri gre za dnevno soočanje z operativnimi problemi in njihovim reševanjem, zato je na lokalni ravni veliko manj prostora za ideološke boje. V večjih mestih je to drugače in tam je lokalna raven pogosto preslikava rivalstva moči med političnimi strankami na nacionalni ravni.
 

Ali so potemtakem ljudje v Mariboru šli množično na ulice zato, ker so bili nezadovoljni z življenjem v mestu, manj pa zato, ker bi bili nezadovoljni s početjem župana?

Radarji so bili verjetno kaplja čez rob, sicer pa je v Mariboru nezadovoljstvo z življenjem veliko že nekaj časa, toda to ni zgolj posledica lokalne, ampak tudi nacionalne politike. Veliko je vrzeli, ki pa jih lokalni oblasti ni uspelo zapolniti, in ko je hkrati ustvarila nov problem, je bilo prebivalcem dovolj. In to je preprosto sovpadlo s persono tipa Kangler, je pa to manjši dejavnik. Bolj je šlo za personalizacijo lokalne politike v eni osebi. So pa tudi volitve lahko mehanizem, v okviru katerega je mogoče povedati, da je določene politike dovolj. Imamo vendarle neposredne volitve župana in to je nekaj, k čemur stremijo tudi druge države, hkrati se pokaže, da neposredne volitve dvigujejo tudi volilno udeležbo.

Je pa tako, da imamo župane, ki hočejo biti všečni, kar pomeni tudi to, da se bodo prej fotografirali pred kipom kot obnovljeno kanalizacijo. Te se ne vidi. Tudi v infrastrukturo malo vlagajo, razen tik pred volitvami, ko imamo razkopan skoraj vsak vogal. Asfalt je tik pred volitvami dražji od zlata. In očitno se izplača zanemariti tudi nekatere dele Ljubljane in se posvetiti tistim, ki so vidnejši, kot je središče mesta. Saj se s prenovo cest tam lotevajo tudi prenove kanalizacije, toda so predeli v mestu, kjer osnovna infrastruktura ni urejena. To kaže na to, da se raje lotevajo projektov, ki so bolj všečni, in podobno je na nacionalni ravni.
 

Pravite, da neposredne volitve dvigujejo udeležbo, toda ta v Ljubljani upada. Zadnjih lokalnih volitev se je udeležilo manj kot 36 odstotkov volivcev, kar je bilo najmanj po letu 1994, ko so bile prve volitve na lokalni ravni po osamosvojitvi države. Ali to vzbuja dvom o legitimnosti volitev in izvoljenega kandidata?

Načeloma ne. Če bi obstajala alternativa, pri kateri bi ljudje množično izražali mnenje in bi tako poznali voljo ljudstva, bi v tem primeru lahko podvomili o legitimnosti volitev. Toda ker so druge oblike participacije še manj zastopane, volitvam ne bi odrekla legitimnosti.
 

Toda volitve imajo večjo veljavo od drugih uzakonjenih participativnih mehanizmov, kot je referendum ali pa zbor občanov.

Zbor občanov je namenjen specifični problematiki, medtem ko so volitve vendarle neki prostor za širšo razpravo. Ko govorim o participaciji, mislim bolj na neformalne oblike. Ni nujno, da to spodbuja ali pa organizira občina. Zelo malo je iniciativ, ki bi imele dejanski vpliv ali pa bi pokrivale širše ideje, zato volitvam ne bi jemala legitimnosti.


 

Kaj pa pravite o volilni udeležbi v glavnem mestu?

Če jo primerjamo mednarodno, nismo nobena izjema. Mislim pa, da se temu daje prevelik pomen, češ, župana ni podprlo 70 odstotkov volivcev, torej nima legitimnosti. Dokler ne najdemo drugega sistema, mora ta legitimnost obstajati. Ljudem načeloma nihče ne preprečuje, da ne gredo na volišča, in volitve načeloma niso zaprta stvar. Je pa to večno vprašanje, kako narediti volitve bolj všečne.
 

Toda pravite, da prav takšne postajajo, a kljub temu – ali pa morda prav zato – udeležba upada.

Toda če pogledamo, česa se ljudje najbolj udeležujejo, so to prav volitve. Volitev zato ne bi kar tako pokopala, hkrati udeležba ni tako zelo nizka, kot je bila na kakšnem referendumu z desetodstotno udeležbo.
 

Ko smo pred časom govorili s tistimi, ki ne hodijo na volitve, je ena od sogovornic dejala, da gre za legitimno politično izbiro. Po njenem volilna abstinenca ni znamenje, da so ljudje siti starih obrazov in mislijo, da ni izbire, ampak pomeni nezaupnico sistemu kot celoti.

Ne bi rekla, da je to edini vzrok, vsekakor jih je več in so različni. Bi pa morali vzroke za volilno abstinenco prevpraševati, saj ima ta vedno več obrazov. Na nacionalni ravni jo opazujejo, ne pa tudi na lokalni ravni. Že nekaj časa proučujemo in se sprašujemo, kaj bi ljudje pravzaprav radi. Podoben trend volilne abstinence je zaznati globalno, čeprav se volilni sistemi razlikujejo. Eden izmed vzrokov je verjetno povezan tudi s tem, da so ljudje v tem neoliberalnem svetu tako individualistično usmerjeni, da se kolektivno sploh za nič več ne zanimajo. In seveda je volilna abstinenca povezana tudi z nezaupanjem v sistem, toda zakaj je potem zanimanje na lokalnih volitvah še manjše, medtem ko je zaupanje na lokalni ravni večje? Tu bi bil odgovor povezan predvsem s tem, da imajo občine pri nas relativno majhen vpliv na javne politike.

Hkrati se pokaže še nekaj; neposredne povezave med večjo volilno udeležbo in tem, da ljudje potem živijo bolje, ni. Domneva, da če bi bile volitve obvezne, bi imeli oblast, ki bi delala dobro in bi bilo vse dobro, ne drži. To je veliko bolj kompleksno vprašanje od tega, da bi rešili vse probleme, če bi vsi šli na volitve.