Četudi so Praše pri Kranju vasica na Sorškem polju s komaj dvestotimi prebivalci, so skozi zgodovino zapisale dovolj zgodb, da sta jih Marjeta Žebovec in Martina Eržen zbrali na 250 straneh zbornika V zavetju sv. Marije Magdalene, ki je izšel pred kratkim. V njem je popisano vse, od bogate zgodovine kraja in zanimivih domačinov do društvenega življenja Prašanov in današnjega utripa vasi, v kateri prebivalci še vedno dihajo kot eden.



»V Prašah je zelo malo hiš, kakih šestdeset, imamo pa postavljenih zelo veliko križev in kapelic, ponosni smo tudi na cerkev sv. Marije Magdalene, po kateri je naslovljen zbornik. Vas je sicer majhna, toda zanimiva,« o življenjskem utripu vasice, ki sodi v krajevno skupnost Mavčiče in leži med Kranjem in Medvodami, spregovori Martina Eržen, neusahljivi vir informacij, ki jih je na papir prelila Marjeta Žebovec. »Prebivalci so tukaj izjemno povezani. Ko se bliža nevihta, si samoiniciativno pomagajo, ravno tako pri gradnji hiše ali ob nesrečah. Pa tudi pogostijo se radi, sosed soseda,« o pregovorni solidarnosti Prašanov prikima Erženova. Sicer pa je vas znana tudi po zgodnji umrljivosti, ta hip nosi devet križev na plečih le ena vaščanka.

Domači kraj najboljšega poštarja

Vasica na desnem bregu reke Save je dala Sloveniji že precej zanimivih imen. Pesnika Simona Jenka je nemogoče zaobiti, manj znano je, da je bil mojster peresa tudi njegov brat Ivan, sicer profesor. Danes dober glas o vasi uspešno raznaša naokrog medijsko izjemno izpostavljeni specialni pedagog Marko Juhant, malokdo pa ve, da je Prašan tudi Tomaž Čater, ki so ga leta 2003 izbrali za najboljšega slovenskega poštarja. »Jasno, vsi smo glasovali zanj, ker je res srčen, prijazen, dosleden, o njem slišite zgolj pohvale. Pošto v Mavčičah so vmes sicer ukinili, zdaj je v Stražišču, Tomaž pa še vedno nosi pošto, radi ga imamo. Seveda pa ga samo Prašani nismo mogli izglasovati, nas je premalo,« se namuzne Martina Eržen. Čater je ob podelitvi priznanja povedal, da na dan z mopedom prevozi vsaj 25 kilometrov. V vasi prebivata tudi edina slovenska predstavnika najbolj ogrožene britanske pasme psov, sealyhamska terierja. Po vsem svetu jih je manj kot petsto, njuna lastnica v Prašah je Špela Pintar.

Kruh iz krušne peči

Zbornik ni po naključju poimenovan po sv. Mariji Magdaleni, zavetnici tamkajšnje podružnične cerkve, na katero so vaščani močno navezani. »Radi jo imamo. Leta 2011 so bila na njej obnovljena vsa okna, ki se prej niso niti zapirala, ponekod jih je nadomeščal kar polivinil. Hkrati smo tedaj cerkev v celoti prenovili in lepo uredili. Med letom se njena vrata odprejo priložnostno, največja gneča pa je ob velikonočnem blagoslovu jedi, ko pridejo tudi nekateri nekdanji vaščani, zdaj preseljeni v Kranj,« pojasni Erženova. Sicer so Praše pod imenom Prassach prvič omenjene že leta 973 v darilni listini loškega gospostva, ko je nemški cesar Oton II. podaril to območje freisinški škofiji.





Skozi Praše se ne morete sprehoditi, ne da bi se ustavili na kmetiji Pr' Gregorc. Zakonca Greta in Jože Zlate sta svojčas – za te kraje tipično – pridelovala krompir, nizke odkupne cene pa so ju prisilile, da sta našla drugo rešitev. Živinoreja, se nasmehne Jože, mu ni dišala, odločila sta se torej za pekarno, v kateri diši po desetih vrstah kruha (iz krušne peči), tudi pirin, koruzni, ajdov se znajdejo na lepo založenih policah, ki privabljajo stranke od daleč naokrog, od Kranja in Škofje Loke do Medvod in Ljubljane.Za nameček Jože v hlevu redi tudi sto prašičjih glav in v trgovinici, v kateri si kupci kar podajajo kljuko, prodaja tudi mesne izdelke. Na steni se bohotijo priznanja in nagrade, pri delu pa staršem pomagajo štirje otroci. »Greta in Jože sta delavna, ustvarjalna, zagnana človeka, tudi otroci so pridni, vsi priskočijo na pomoč v pekarni, hkrati so odlični še v šoli in imajo tudi precej drugih dejavnosti,« o družini Zlate z veliko naklonjenostjo spregovori Erženova.

Postrvi v Krivi ščuki

Posebna zgodba Praš pa je Trbojsko jezero. To vasico – kot že ime nazorno pove – ločuje od Trboj, kjer gostom ponudijo okrepčilo v priljubljeni Čolnarni, medtem ko v Prašah lahko posedijo ob jezeru v prijetnem okolju ribiške brunarice Kriva ščuka, kjer ponudijo hrustljave postrvi in solato. Mogoče pa se je tudi sprehoditi po bližnji poti, si v opazovalnicah za ptice ogledati pestro jezersko življenje ali izposoditi čoln in prečesati kanjone Save. »Trbojsko jezero, pravijo, je trikrat večje kot Zbiljsko,« pripomni Martina Eržen.





In kako vidi vasico čez deset let? »Upam, da bomo še takšni prijatelji in da bomo še tako držali skupaj kot doslej. Meni so vrata odprta povsod, nihče mi ni še nikdar nič žalega rekel. Kako izjemni so tu ljudje, sem vnovič občutila ob zbiranju gradiva za knjigo. Ljudje so mi brez izjeme z navdušenjem dajali stare fotografije, veseli, da se bo nekaj naredilo za večjo prepoznavnost Praš.« Je živahen tudi utrip med mladimi? »Nekaj mladih je, ki bodo peljali naprej kmetije, ki so še trdne. Priseljujejo pa se tudi ljudje od zunaj, toda to ni ovira, saj se bodo počasi že vključili v vaško skupnost. Mladi? Tu in tam se še sliši glasba iz hiš, kjer se družijo, sicer pa mestni način življenja malo prodira tudi že v vas. Včasih so bili še posebej povezani ob praznikih, z ropotalcem, starim vozom, so glasno ropotali in po hišah pobirali butare, potem pa zakurili ogenj, se ob njem družili in krstili novince. Tega v Prašah že nekaj let ni več. Se pa vaščani še radi zberemo za pusta ob velikem kresu, prinesemo piškote in kramljamo,« konča Martina Eržen.