Ko je priljubljeni bistro Školjka v Podljubelju 18. marca letos preživel prvi skalni podor, ki je poškodoval »le« garderobo, družina Govekar-Švab, ki je gostinski obrat upravljala in obenem bivala nad njim, niti v najhujši nočni mori ni pomislila, da je bila to zgolj uvertura v mnogo hujši drugi podor 4. junija, po katerem je jasno, da restavracija na tem mestu ne bo več obratovala, družina pa se je tudi primorana seliti. V petih minutah se ji je sesul svet, ostala je brez vsega: strehe nad glavo in vira zaslužka.



V preteklosti podobnih podorov ni bilo. Stara mama Luke Švaba, ki je o agoniji družine spregovoril na družbenem omrežju in takoj odprl srca Slovencev, je v stari hiši živela 52 let, a podorov ne pomni, niti se ni počutila ogroženo. Nekajkrat je priletel dol kak kamen, drugega ne. Usodno skalo je pred leti pregledal izvedenec geolog, ki ni podal stališča tveganja. »Verjetno so temperaturna nihanja in nestabilne vremenske razmere v zadnjih letih za zemljo in skale res hud napor, zato posledično prihaja do takšnih dogodkov. Plazovi v Karavankah so v zadnjem času zelo pogosti, kar po mojem laičnem mnenju kaže na to, da narava trpi, posledično pa tudi ljudje, danes mi,« je prepričan Švab. »Katastrofa! Ne moreš si predstavljati, da lahko v petih minutah izgubiš vse, v kar si vse življenje vlagal, ogromno časa in truda, vse se nam je sesulo v hipu,« pa je potrto primaknila njegova mati in lastnica bistroja Darja Govekar.

Popolna sanacija bi stala 200.000 evrov

Po marčevskem prvem podoru so v treh dneh sanirali hišo in že dan pozneje začeli sanacijo skale z namenom zagotovitve varnosti. Popolna sanacija skalovja bi družino stala tja do 200.000 evrov, ker pa tega finančnega bremena sama nikakor ne bi zmogla, se je za pomoč obrnila tudi na državo. Postavili so lovilno ograjo, čez skalo napeli mreže, da bi lahko še naprej tam bivali in delali. Junijski podor, dvajsetkrat večji od marčevskega, je uničil velik del kuhinje, obenem so se pokazale ogromne razpoke, kamenje zdaj redno pada, le še vprašanje časa je, kdaj bo padel naslednji večji kos. »Nihče nam ne zna povedati, ali bo padlo danes, jutri ali čez pet let, jasno pa je, da je stanje tako nevarno, da tam ne moremo več živeti, niti obratovati. Lahko pride do takšnega podora, da podre eno ali obe hiši. Ta teden pride na ogled izvedenec geolog, ki bo podal strokovno mnenje. Ne predstavljamo si, da bi še kdaj živeli v kateri od teh hiš, saj imamo v sebi hud strah in še danes težave s spanjem. Sanacija te skale bi bila zelo draga, pa tudi tvegana. Ostali smo brez družinskega posla in brez strehe nad glavo, zavarovalnega kritja žal nimamo, zato se bomo morali na noge postaviti sami oziroma s pomočjo donacij. Eno je izgubiti streho nad glavo, kar je grozno, drugo pa je izgubiti vse – dve hiši in 30-letni družinski posel, v kar si vse življenje vlagal in zgradil z lastnimi žulji,« zmajuje z glavo Luka Švab.

Sreča v nesreči: brez poškodovanih

Velika sreča v hudi nesreči je bila, da ni bil nihče poškodovan. »Potem ko veš, da smo vsi živi in zdravi, se začneš obremenjevati z drugimi stvarmi, tako smo ljudje narejeni. Marsikdo bi rekel, da hiši stojita in se s fotografij ne vidi ničesar groznega. Stanje v živo pove veliko, predvsem pa naš strah, obseg skalovja, vidne razpoke. Strokovnjak za sanacijo in varnostne ukrepe je povedal, da je parcela zanj v rdeči coni in si težko predstavlja, da bi na njej še kdo živel, saj je po njegovem primerna le še za nasip. Varnostna ograja je postavljena na polovici ceste, ki gre mimo hiš, saj se stanovanjska hiša z gostilno dejansko drži ceste, ob še večjem podoru bi skale ali hiša nedvomno padle na cesto. Če sta bili to dve opozorili narave, nikakor ne bomo tvegali tretjega, ki bi lahko bilo za vsakogar, ki bi bil v eni od obeh hiš, usodno,« poudarja sogovornik.

Usodni torek ob 17. uri

Kot pojasnjuje Govekarjeva, je bilo v gostilni, ki je slovela predvsem po morski hrani, vanjo pa so se gosti (kar 80 % je bilo Avstrijcev) radi vračali, zaposlenih šest ljudi, trije – dva v kuhinji in eden v strežbi – so bili na delovnem mestu tudi usodni torek ob 17. uri, ko je najprej, kot pove natakarica, močno zapihalo, nato pa glasno počilo. »Skala se je utrgala in priletela naravnost v kuhinjo. Na srečo je bil ravno takrat odmor z le enim gostom za šankom. Najprej sem vprašala, ali so vsi živi.« Še isti večer so jim ukazali, da morajo zapustiti prostor, sicer bi jih izselili prisilno. Tržiški župan Borut Sajovic jim je obljubil, da bo poskrbel za dve zasilni stanovanji, trenutno pa bivajo pri sorodnikih.

Po možganski kapi še brez strehe nad glavo

»Po dveh tednih vemo, da v teh dveh hišah ne bomo več živeli, ker je zvegano, ker nas je strah, ker skale še vedno padajo in tudi še bodo. Sanacija je vprašljiva, ekonomsko morda celo nesmiselna, za nas predraga, postavitev nove restavracije na drugi lokaciji pa ta hip nemogoč načrt, saj nimamo niti strehe nad glavo, kaj šele, da bi se lotevali takšnega projekta,« poudari Švab, ki dodaja, da je družina živela in dihala za ta posel, in predobro ve, koliko časa, energije, odrekanja, znoja in motivacije to terja: »Starša sta stara 52 in 57 let, jaz imam svojo službo, zato mislim, da tega trenutno ne zmoremo. Ne vemo, ali bomo postavili nov objekt na drugi parceli ali kupili neko stanovanje, odvisno bo od tega, koliko sredstev bomo zbrali. Osebno želim karseda dobro poskrbeti za staro mamo, ki bo stara 74 let, zanjo je to nedvomno največji šok in napor. Pred manj kot letom dni je preživela možgansko kap, zdaj je ostala brez strehe nad glavo in premoženja. Ko bomo pridobili strokovno mnenje izvedenca geologa, se bomo lahko obrnili tudi na pristojne lokalne in državne organe za pomoč. Več bo jasno v nekaj mesecih, žal ne gre čez noč, čeprav bi si tudi mi to zelo želeli.« Želi pa si izpeljati poslovilni dogodek za zveste goste, prijatelje, znance in vse, ki so ali bodo družini pomagali.

Besede »predaja« ni v njihovem slovarju

Huda stiska družine je odprla srca Slovencev in znova odslikala pregovorno slovensko solidarnost, ki je Luka Švab ni pričakoval v tolikšni meri. »Poklicali in obiskali so nas ljudje, ki jih sploh ne poznamo, ponudili vse, kar bi potrebovali. Z besedami se težko zahvalim. O naših najbližjih pa nisem nikdar dvomil, da bodo tu in zdaj na voljo, pomoč in opora, ko se nam je sesul svet. Dokler nisi v tem položaju, se ti niti ne sanja, kako nemočen si lahko, po drugi strani pa, kako dobre ljudi imaš okoli sebe. Pravijo, da je tudi v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, le da terja čas, da to vidimo, najdemo. Zaenkrat je težko najti kaj dobrega, a obupali ne bomo, saj po naravi nismo taki. Besede 'predaja' ni v mojem slovarju. Kdor me pozna, ve, da sem večni optimist, zato verjamem, da se bomo postavili na noge, pod lastno streho, s pomočjo najbližjih in vseh, ki so se res izkazali kot izjemno solidarni. Življenje teče dalje.« Plemenitost državljanov izpostavlja tudi Govekarjeva, za družino so denar že zbirali na hokejskem turnirju v Naklem in teku na Ljubelj, obeta se tudi dobrodelni koncert.