Godba, ki gre iz roda v rod

Železarskih Jesenic si brez godbe ne moremo predstavljati. Pet let pred častitljivim jubilejem, 150-letnico delovanja, se je Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora, ki ga že pet let vodi dirigent Dejan Rihtarič (ženska doslej dirigentske palice še ni vihtela), februarja vpisal tudi v register nesnovne kulturne dediščine.

Jesenice imajo bogato tradicijo godb, najbogatejšo na Gorenjskem, pa tudi v slovenskem prostoru ni veliko starejših. Seveda nima tako dolge brade kot absolutni rekorder med več kot stotimi slovenskimi godbami, Godbeno društvo rudarjev Idrija, začetki katerega segajo v davno leto 1665. Se je pa pravi razmah civilnih mestnih godb začel po marčni revoluciji leta 1848 in že do začetka 20. stoletja jih je bilo pri nas več kot dvajset, med njimi tudi jeseniška. Ta je uradno vzniknila leta 1874, ko se je dobra desetina bohinjskih fužinarjev navdušila nad potujočimi češkimi muzikanti. Za začetnika velja Nikolaj Bernard, vodja kovinarske godbe, ki je štela 17 mož. Ogenj plavžev in ljubezen do glasbe sta skozi štiri politične sisteme pomagala ustanavljati številne godbe in orkestre, ki so razveseljevale preproste ljudi, a tudi pozdravljale veljake. Več stanovskih, strankarskih in lokalnih godb se je leta 1968 združilo v veliki pihalni orkester jeseniških železarjev in nato postopoma pomlajevalo.

Od 12 do 78 let

Naslednik vseh godb na Jeseniškem, močno povezanih s tamkajšnjo železarsko tradicijo, je danes 56-članski Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora, ki pod tem imenom od leta 1997 pripravlja prvomajske budnice, tradicionalne novoletne in spomladanske koncerte, srečanja treh dežel in se redno udeležuje tekmovanj, s katerih se praviloma vrača s priznanji in nagradami. Tako je, denimo, leta 2009 na mednarodnem tekmovanju v igranju Avsenikove glasbe osvojil prvo mesto s posebno pohvalo. Vendar si orkester, ki je izdal tudi že dve zgoščenki, neprestano postavlja še višje cilje. Uresničuje jih tudi s prepletom generacij, najmlajši član namreč danes šteje 12 let (Dominik Komloši), najstarejši 78 (Jože Beguš), nekateri godbeniki imajo že več kot šest desetletij dolgo kariero, z najdaljšim stažem – kar 62 let – se lahko pohvali zimzeleni pozavnist Jože Lužnik. Orkester, v katerem imajo moški rahlo večino, njegov predsednik pa je Anton Justin, je danes nepogrešljiv na vseh pomembnejših dogodkih v občinah Jesenice in Kranjska Gora, pa tudi širše, na leto pod streho spravi kakih 50 nastopov in koncertov, člani pa se radi odzovejo tudi povabilom na dobrodelne prireditve.

Register nesnovne kulturne dediščine

Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora je od letos, podobno kot streljanje z možnarji in pritrkovanje na Koroški Beli, vpisan tudi v register nesnovne kulturne dediščine. V njem se je znašel predvsem zaradi budnic, ki jih orkester izvaja že debelo stoletje, slikovno gradivo o tem pa je najti iz leta 1926. »Datum prve budnice je nemogoče določiti, so pa godbe že od prvih korenin, iz Bohinja, nastopale na gasilskih veselicah in pomladnih srečanjih. Po preselitvi na Jesenice pa so se budnice v povezavi z delavskim gibanjem nadaljevale in živele vse do danes. Verjamem tudi, da zlepa ne bodo zamrle,« je pojasnila dolgoletna kronistka orkestra Štefanija Muhar (ob 140-letnici je izdala tudi knjigo Partiture spomina) in dodala: »Nesnovna kulturna dediščina so tiste stvari, ki živijo med ljudmi in gredo iz roda v rod. To ni nekaj, kar je bilo včeraj oziroma kar bo jutri, temveč nekaj dolgotrajnega.« V register je sicer trenutno vpisanih 68 enot in 192 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.