»Jezika nam ne bo uspelo ohraniti«

Kočevske Poljane – V Čermošnjiško-poljanski dolini je bilo spet mogoče še slišati kočevarščino, narečje, ki so ga nekoč govorili na okoli 800 kvadratnih kilometrov velikem območju širše Kočevske. Člani te skupnosti so se zbrali na dogodkih, ki so jih organizirali pod okriljem četrtih Dnevov kočevarske skulture.

»Nimamo ocene, koliko je še Kočevarjev v Sloveniji,« pravi Marjan Štangelj, predsednik Društva Kočevarjev staroselcev iz Občic, kjer imajo 105 članov. Toda ta številka ne kaže števila Kočevarjev, saj so lahko njihovi člani lahko le podporniki skupnosti, ki je 600 let živela na okoli 800 kvadratni kilometrov velikem območju širše Kočevske. Na območje, kjer je bil gozd, so v 14. stoletju naselili kmete s Koroške in vzhodne Tirolske, ki so potem skozi stoletja ohranili svoj jezik, kočevarščino, in navade. Preživljali so se s kmetijstvom in s krošnjarstvom, saj je cesar Friderik II. leta 1492 dal Kočevarjem in Ribničanom krošnjarski patent, dovoljenje za prodajo svojih izdelkov po vsem cesarstvu.
 

»Jokali so, niso hoteli iti.«

Zaradi težkih razmer za preživetje so med obema vojnama številni odšli v tujino, predvsem Ameriko, tako da je veljalo, da živi več Kočevarjev v tujini kot na Kočevskem. Po zimi 1941/42, ko so Nemci z vlaki odpeljali skorajda 12.000 kočevskih Nemcev v Obsotelje, kjer so pred tem z domov pregnali kakšnih 20.000 Slovencev, na Kočevskem ni ostalo veliko prvotnih prebivalcev. »Spomnim se, da sva leta 1942 odšla z očetom v Čermošnjice, da sva se poslovila od njegovih prijateljev Kočevarjev, ki so odhajali,« se spominja danes 85-letni Jože Peršina, ki nadaljuje: »Jokali so, niso hoteli iti. Toda v dolini je bilo kakšnih deset zagnanih, ki so navijali za izselitev. Pravili so, da gredo v rajh.«



V Čermošnjiško-poljanski dolini jih je ostalo kakšnih 100. »Danes je tu le še peščica Kočevarjev,« pravi Štangelj, ki ima kočevarske korenine, a se jih - tako kot številni drugi -, zaveda šele zadnje desetletje ali dve. Razlog za to je bilo zanikanje te skupnosti v času po drugi svetovni vojni. »O Kočevarjih se ni govorilo, šele v osemdesetih letih se je to spremenilo,« se spominja 78-letni Alojzij Pavel Florjanič, ki je po mami Kočevar: »Nisem vedel, zakaj so se nas v šoli izogibali.«

 

Kočevarji so pomemben del zgodovine teh krajev

Nekoliko drugače je bilo z Johanesom Hansom Jaklitschem, ki se je rodil leta 1941 in je odraščal z očetom, ki je po vojni skrbel za štiri otroke. »Pri šestih letih, ko sem šel v šolo, nisem znal slovensko, samo kočevarsko,« razloži. Na srečo je učiteljica poznala razmere, tako da se je kmalu naučil uradni jezik. A kasneje, ko bi lahko šel naprej na šolanje v Postojno, to ni bilo možno. »Sicer ni nikjer pisalo, da Kočevar ne more v šolo, a misim, da je to bil razlog. Ostal sem v očetovi delavnici kot mizarski vajenec,« pravi mož, ki je potem dokončal še vrsto šol in je letos sodeloval na pogovornem večeru četrtih dnevnih kočevarske kulture, ki jih organizirajo občine Kočevje, Semič in Dolenjske Toplice.



»Kočevski Nemci so tu živeli 600 let in so pomemben del zgodovine teh krajev,« pravi Jože Muhič, župan občine Dolenjske Toplice, ki je prepričan, da je tovrstne zaklade potrebno negovati in podpirati: »Različnost bogati.« In tudi zato, ker se v občino, kjer se zavedajo pomena turizma, vračajo Kočevarji ali potomci Kočevarjev, ki so se po drugi svetovni vojni razselili po vsem svetu in sedaj želijo spoznati domovino prednikov.
 

Kako ohraniti narečje?

Muhič je tudi prepričan, da so Kočevarji v tem delu Slovenije pustili sledi, ki jih je še videti po vaseh, na pokopališčih. Žal pa kočevarščina, narečje, ki ga težko razumejo tudi Nemci, izginja. Redki mladi ga še govorijo, pravi Marjan Štangelj: »V družinah, kjer so se poročali Kočevarji, so se pogovarjali v narečju. Če pa je bil eden od partnerjev Slovenec, se znanje ni prenašalo naprej.« Ocenjuje, da sta sedaj v njihovi dolini še kakšni dve družini, kjer kočevarščina živi kot pogovorni jezik. Je pa gotovo, da je to narečje – Kočevarji bi rekli jezik -, ki izumira.



Načina, kako ga ohraniti, v Društvu Kočevarjev staroselcev ne poznajo, ker to, da greš na tečaj in se nekaj naučiš, narečja ne bo ohranilo med živimi jeziki. »Večina, ki ni odraščala s kočevarščino, nas pozna nekaj stavkov ali fraz, tako da je žal gotovo, da bo kočevarščina v teh krajih izumrla. Zato v društvu načrtujemo, da ga bomo čim več posneli in ohranili vsaj na tak način,« pravi Marjan Štangelj.
 

Za priznanje nemške manjšine

Društvo Kočevarjev staroselcev je v prvi vrsti kulturno društvo, pravi Štangelj: »Smo tudi apolitično društvo, a imamo povsem jasno stališče do prizadevanj za priznanje nemške narodne skupnosti v Sloveniji, kjer so pomembna etnična skupina tudi Kočevarji. Ta prizadevanja podpiramo, saj je potrebno urediti pravice in tudi financiranje društev.« Kočevarščine jim skoraj gotovo ne bo uspelo ohraniti, lahko pa bi – glede na število Staroavstrijcev v Sloveniji – obdržali nemščino, pravi Štangelj.