»Živali so prijateljice mojega sveta«

Niko Pirosmanašvili, poimenovan Pirosmani (1862–1918), je zagotovo najslavnejši gruzijski slikar in eden izmed največjih umetnikov samoukov novejše dobe. Njegovih 30 del je do 27. januarja na ogled v dunajski Albertini na razstavi Niko Pirosmani: popotnik med svetovi.

Pred odprtjem razstave sem se pogovarjal z Davidom Lordkipanidzejem, generalnim direktorjem Narodnega muzeja Gruzije, v katerem hranijo veliko večino od skupno okoli 220 ohranjenih Pirosmanijevih slik. »Zgodovina je polna paradoksov: v Gruziji se je v ne tako davni zgodovini rodil mož, ki je za življenja veljal za božanstvo, zdaj pa bi nanj najraje pozabili. Hkrati je ta dežela enega od sinov za življenja zanemarila, zdaj pa ga obožuje,« sem dejal Lordkipanidzeju, ki mi je ob tem v smehu prikimal. Seveda mu je bilo jasno, da je prvi, ki sem ga omenil, Josif Visarionovič Džugašvili oziroma Stalin, drugi pa Niko Pirosmani.


 

Izba pod stopniščem krčme

Zanimivo, letnici Pirosmanijevega rojstva in smrti sta enaki kot pri slavnem avstrijskem slikarju Gustavu Klimtu. A v nasprotju s Klimtom, ki se je slikarsko uveljavil v mladosti, umrl kot slavni umetnik in imel veličasten pogreb, je Pirosmani končal v revščini. Umrl je v bolnišnici za reveže v Tbilisiju, podhranjen in z jetri, ki jih je uničil alkohol. »Soba«, v kateri je životaril zadnja leta, je bil z deskami ograjen prostor pod stopnicami neke kletne krčme v gruzijskem glavnem mestu. Zdaj je tukaj muzej, ki je s šestimi kvadratnimi metri najmanjši na svetu. Sedanji inventar tega muzeja ni ravno verodostojno ogledalo Pirosmanijevega življenjskega prostora: slednjega nam po vsej verjetnosti veliko bolje prikazuje slika Pirosmanijeva smrt iz leta 1946, ki jo je naslikal Lado Gudiašvili. Slednji je od leta 1910 do 1914 študiral na likovni akademiji v Tbilisiju, kjer je živel do leta 1918, tako da je bil po vsej verjetnosti neposredno seznanjen s Pirosmanijevimi življenjskimi razmerami in težavami.

Ulica, kjer je v izbi živel Pirosmani, se zdaj seveda imenuje po njem, tako kot še marsikaj drugega v glavnem mestu pa tudi v številnih drugih gruzijskih mestih. Od leta 2002 ima tudi najmanjši gruzijski bankovec – en lari – na sprednji strani podobo tega slikarja in napis »Pirosmani 1862–1918«, na zadnji strani bankovca je panorama Tbilisija, pred njo pa srnjak, motiv z ene od Pirosmanijevih slik, ki si jo lahko zdaj ogledamo v Albertini.

Niko Pirosmani, ki je bil rojen v siromašni kmečki družini v času, ko je bila Gruzija del carske Rusije, je zgodaj ostal brez staršev. K sebi ga je vzela bogata meščanska družina Kalantarov, pri kateri se je učil brati, pisati in risati. Učil se je za tiskarskega stavca, a tega dela ni nikoli opravljal. Po končanem šolanju je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja delal kot črkoslikar, kuhar in zaviralec na transkavkaški železnici, nato je s prijateljem ustanovil prodajalno mlečnih izdelkov. S tem poslom sta nekaj časa dobro zaslužila, tako da je Pirosmaniju uspelo v rodnem kraju eni od sester zgraditi hišo.



Ni pa se mu izpolnila želja, da bi se poročil in si ustvaril družino. Menda je bila njegova velika, a neuslišana ljubezen igralka in plesalka Marguerite de Sèvres, ki je leta 1905 gostovala v Tbilisiju in zaradi katere je Pirosmani menda zapadel v velike dolgove, da ji je lahko podarjal na stotine vrtnic. Začel je piti, izostajal je z dela in ob občasnih dninarskih poslih poskušal kaj zaslužiti tudi s slikanjem. Ustvarjal je portrete železničarjev in gostov v krčmi, od kupcev slik pa zahteval samo to, da mu plačajo hrano in pijačo. Nekaterim gostilničarjem so njegove slike ugajale, tako da je slikal tudi zanje.

Leta 1912 je v eni od teh gostiln v Tbilisiju ruski avantgardni slikar Mihail Le-Dantju videl Pirosmanijeve slike in jih nekaj odkupil. Tako kot Le-Dantju sta bila nad izrazno močjo gruzijskega slikarja samouka navdušena tudi njegova prijatelja, prav tako umetnika, brata Ilja in Kiril Zdanevič. S tem odkritjem so v Moskvi seznanili umetnika Mihaila Larionova in Natalijo Gončarovo. Larionov je v kratkem času (1913) organiziral razstavo umetnikov samoukov, na kateri so bile na ogled tudi štiri Pirosmanijeve slike. Moskovsko občinstvo se je takrat seznanilo z dosežki naivnega »neoprimitivizma«, kritiki pa so zelo pozitivno ocenili Pirosmanijeve slike. Načrtovali so, da bodo razstavo čez čas pripravili tudi v Parizu, a je poleti 1914 izbruhnila prva svetovna vojna.



Društvo gruzijskih slikarjev, ki je bilo ustanovljeno leta 1916, je povabilo Pirosmanija, naj postane njihov član, vendar je večina članov tega društva izpodbijala vrednost Pirosmanijevega neakademskega pristopa. Razstava, ki so mu jo prijatelji leta 1917 pripravili v Tbilisiju, je naletela na nerazumevanje. Združenje slikarjev ni hotelo, da bi Pirosmaniju organizirali uradno razstavo, pa tudi ne, da bi finančno pomagali popolnoma obubožanemu slikarju. Leta 1917 so boljševiki prevzeli oblast tudi v Gruziji, a to ni vplivalo na izboljšanje Pirosmanijevega družbenega položaja. Njegova umetnost še zdaleč ni bila primerna za to, da bi jo uporabili v političnopropagandne namene. Umrl je na veliko noč leta 1918. Pokopan je na najstarejšem pokopališču v Tbilisiju, a ni znano, kjer točno je njegov grob.
 

Harmonija kolektivnih sanj

Podlaga, na kateri je slikal Pirosmani, je bila včasih karton, včasih pločevina, najpogosteje pa je bilo to črno naoljeno platno, namenjeno za ponjave za pokrivanje avtomobilov. V svojih delih se je tematsko na poseben način umestil med starodavne in moderne umetnosti, med individualni slog in tradicionalne narodne izrazne oblike. Njegove nekonvencionalne slike je navdihnila realnost. Samouk, ki si slikarskih veščin ni pridobil v šoli, je svoja dela ustvarjal z intuitivnostjo, ki očitno prodre globlje do eksistencialnih globin, kot to uspeva številnim bolj racionalnim slikarjem, ki so se sicer šolali, a bili bistveno manj nadarjeni.



Čeprav je Pirosmani skoraj vse življenje živel v Tbilisiju, ni bil slikar gruzijske metropole. Večinoma je slikal ljudi in naravo, življenje na vasi, živali, in to ne samo domačih, temveč tudi divje, neredko celo eksotične, kot so žirafe, levi … Živali so »prijateljice mojega srca«, je izjavil. Psihološko jih je upodabljal natančneje kot ljudi. Na številnih njegovih slikah so ptice skrivnostno črne, medtem ko so bele ptice simbol veselja. Pirosmani na svojih slikah prikazuje tudi življenje v nekdanji Gruziji pred prodorom železnice in tiskanih medijev. Slikal je ljudske običaje, proslavljanja in obrede vaškega življenja.
Pirosmani ni slikal za »ugledno« občinstvo, temveč za goste v krčmah in lastnike gostiln. Njegova dela se z gledalci neposredno povežejo na prav poseben način. Slike delujejo kot kolektivne sanje, kot magična poezija z idealiziranimi liki, in to tako človeškimi kot živalskimi, ter s specifično harmonijo, h kateri je očitno težil ta slikar vagabund, a mu je v resničnem življenju ni uspelo doseči.



Picasso in nekateri drugi znani umetniki so občudovali izvirno preprostost in moč Pirosmanijevega slikarstva, ki je v umetnostni zgodovini dobil svoje mesto šele po drugi svetovni vojni. Gruzijski režiser Georgij Šengelaja je v Sovjetski zvezi leta 1969 ustvaril dolgometražni poetični film Pirosmani, za katerega je na mednarodnem filmskem festivalu v Čikagu dobil prvo nagrado. Pirosmanijevo življenje in delo je opisano tudi v Enciklopediji naivne umetnosti sveta, ki je bila leta 1984 objavljena v Beogradu. Avtorja enciklopedije sta Oto Bihalji-Merin in Nebojša-Bato Tomašević. V zadnjih nekaj letih so pripravili razstave Pirosmanijevih del v številnih državah, tako da je znan tudi širšemu občinstvu na Zahodu.