Zgodba o vojni je zrasla v turistično prepoznaven produkt

Slovesnosti ob lanski tridesetlet­nici Kobariškega muzeja so v večini odpadle zaradi širjenja koronavirusa, zdaj pa se obiskovalci počasi vračajo, tako tuji kot domači. Letošnja številka se približuje lanski, ko je Kobariški muzej obiskalo okrog 30.000 ljudi, dolgoletno povprečje pa je okrog 60.000 obiskovalcev. Večina načrtov je usmerjenih predvsem v pripravo novih avdiovizualnih vsebin ter obnavljanje, dopolnjevanje in digitalizacijo stalne razstave.

Kobariški muzej je eden izmed redkih pri nas, ki je specializiran za prvo svetovno vojno. Pred kratkim so v njem odprli občasno razstavo Hurra! Avanti Savoia!, ki jo je zasnoval kustos Jaka Fili. V ospredje je postavil spremembe, ki jih je prva svetovna vojna prinesla na vojaškem področju, pokrajini ter na družbenopolitičnem parketu. Slednje so ponekod občutne še danes in krojijo svetovno politiko.

Prav zato je – čeprav je od konca morije minilo več kot sto let – Kobariški muzej s stalnimi in občasnimi razstavami še vedno na moč aktualen. Kaj je njihova dodana vrednost in kako pristopijo k ljudem, da jih ti ne obiščejo zgolj enkrat? Na nekaj vprašanj je odgovoril direktor Martin Šolar. Časi za muzeje niso najboljši, a tako, kot je minila (čeprav s številnimi žrtvami) španska gripa, bo tudi pandemija covida-19, je prepričan.

Glede na to, da je Kobariški muzej ozko usmerjen na prvo svetovno vojno, me zanima, kakšna je njegova vloga v tem času?

Današnje razlike in nesoglasja v družbi je treba preseči ter enotno gledati naprej. S tem, ko v muzeju ne povzdigujemo vojnih zmagovalcev ali poražencev, presegamo tisto, kar je bilo pred sto leti krvavo in boleče. To je naša prednost. Obiskovalci vidijo, da so se možje obeh strani borili zaradi neumnih interesov velesil, celo dvorov. Zato smo danes usmerjeni le v zgodbo o miru. Kako dati vrednost muzeja na trg, je seveda zahteven izziv, pri katerem smo za zdaj uspešni. Muzej je praktično ves, razen manjšega dela, stalna razstava. Vsako leto pa naredimo tudi novo občasno.

Zakaj je danes zgodba o prvi svetovni vojni še vedno tako pomembna?

Prva vojna je tem krajem vtisnila tak pečat, da se je na začetku niso hoteli spominjati, pa tudi druga vojna s spremembo sistema je bila v novi državi prednostno poudarjena. Otrok tistih, ki so se tu bojevali ali padli, tema ni zanimala. Šele vnuki vojakov, kar je sovpadlo z velikimi družbenimi spremembami ob koncu 20. stoletja – padec berlinskega zidu, žametna revolucija in razpad držav, kot je bila Jugoslavija –, so ozavestili dejstvo, da je tem krajem morda prva svetovna vojna dala celo večji pečat kot druga. Ta generacija je začela raziskovati to dediščino, domačini so o tem ogromno vedeli. Iz tistega časa izvira zanimiva zgodba, da so v Kobarid množice tujcev drle kupovat meso in bencin. V kraju je bilo sedem mesnic. Domačini so uvideli, da lahko Kobarid ponudi še kaj drugega, in iz zasebne pobude je zrasel muzej z evropskimi priznanji, znan po širnem svetu.

Domačini so spoznali, da lahko iz negativne zgodbe naredijo ­pozitiven turistični produkt.

Zavedali so se, da lahko Kobarid ponudi več, kot tudi pomena ohranjanja dediščine in tega, kako jo predstaviti. Unikum je, kako je zgodba o vojni zrasla v turistično prepoznaven produkt, ker je pri nas kar nekaj muzejev namenjenih samim sebi. Lahko imajo zelo dobro vsebino, pa ne znajo vstopiti v svet turistične ponudbe, kar je tudi pomembno.

Od začetka ste igrali na čustva, z zgodbami vojakov na fronti poskušate privabiti ljudi. Kdo so danes vaši obiskovalci?

Tretjina je Italijanov, tretjina Slovencev in nato preostali svet. Zanimivo je, da so Italijani v Kobaridu doživeli enega od največjih porazov in italijansko ime za Kobarid –​Caporetto – je še danes sinonim za katastrofo. Tretjina italijanskih obiskovalcev je dokaz, da v muzeju ne povzdigujemo poražencev ali zmagovalcev prve vojne. K nam pridejo zreli ljudje, veliko delamo tudi s šolami, ki so pomemben segment v spomladanskem in jesenskem času. Eden od izzivov je privabiti mlajše obiskovalce doline Soče, ki v teh krajih iščejo adrenalin. Dolina Soče je v zgornjem delu znana po soški fronti, območju ene od največjih gorskih bitk v zgodovini človeštva. Obiskovalce poskušamo animirati z zgodbo o dediščini prve svetovne vojne.

Glede na to, da imate v ponudbi večinoma stalne zbirke, kako privabite ljudi, da vas večkrat obiščejo?

Spremembe so dobrodošle, a naša usmeritev ni v moderno virtualno videotehniko. Nekaj malega da, a smo ugotovili, da ljudje radi hodijo k nam tudi zato, ker ne gremo v preozko virtualizacijo vsebin. Gradimo na osebnih zgodbah, s katerimi pritegnejo pozornost naši vodniki.

Slovenci smo s prvo svetovno vojno razčistili, oddaljena je, z drugo pa še ne. Je tudi to prednost vašega muzeja?

Seveda. V prvi vojni je veliko Slovencev odšlo na vzhodno fronto, večji del države je bil pod avstro-ogrsko monarhijo. Šele ko se je odprla soška fronta, so bili delno rekrutirani sem, ampak manj. Tu ni bilo politične polarizacije. Ker je po koncu prve vojne tukajšnje slovensko ozemlje pripadlo Italiji, ker je bila na strani zmagovalcev, so s prihodom fašizma ljudje kar trpeli. A ko se je to končalo, so stopili skupaj. Niso se pojavile nazorske oziroma politične delitve, ki so se zgodile po drugi vojni.

Tridesetletnica se ni izšla po vaših načrtih. Kakšni so izzivi za prihodnost?

V tej ozki dolini ne gre brez znamčenja z Julijskimi Alpami in povezovanja z drugimi institucijami, kot je Fundacija Poti miru. Blagovna znamka Kobariškega muzeja v širšem turističnomarketinškem smislu ni zelo prepoznavna, skupaj s Potjo miru pa že bolj. Povezujemo se z Julijskimi Alpami in Unescovim Biosfernim območjem. Na velikih sejmih so prepoznavni Bled, Julijske Alpe, dolina Soče, le skupaj z njimi lahko prodremo na trg. Zanimivo je, da se celo bolj povezujemo s turističnim subjekti kot z muzeji, s katerimi sicer strokovno seveda sodelujemo. A naša niša je precej drugačna od njihovih.