Vsaka Kraljeva slika pripoveduje težko zgodbo

Kruha in iger je naslov razstave del slovenskega modernista Toneta Kralja, s katero Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije do sredine decembra gostuje v Pokrajinskem muzeju Koper. Gre za umetniško lekcijo, ki s čopičem, a »brez dlake na jeziku«, opozarja na zmeraj aktualno nevarnost vseh vrst nasilja, raznarodovanja, fašizma in socialnih krivic. Posebej opazne so Kraljeve poslikave več kot štiridesetih primorskih cerkva, ki so že pred drugo svetovno vojno in med njo vračale z rapalsko pogodbo odrezano Primorsko k svoji matici.

Rapallo, 1943, olje na platno, 130 x 130 cm. Hrani Pokrajinski muzej Koper. Uprizorjena trpeča Slovenija kot delavna žena, žrtev rapalske pogodbe, deloma ogrnjena v barve slovenske zastave, ranjena in brezobzirno prebodena v narodovo telo, za bodečo žico, za njo so brezčutni podpisniki rapalske pogodbe (Japonska, Italija, Amerika, Anglija, Francija in Jugoslavija), prodana za krvave novce, predstavniki fašizma in potomci Romula in Rema pa so zagrizli v njene ude. Foto Boris Šuligoj

Kuratorja razstave Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina sta želela povezati in predstaviti štirinajst opaznejših oljnih poslikav na platnu modernista in ekspresionista Toneta Kralja, ki so nastale v času druge svetovne vojne. »Začela sva raziskovati sliko Streljanje talcev 13. 10. 1942, ki jo je umetnik naslikal kmalu po drugi svetovni vojni in je bila razstavljena leta 1952 v Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani. Na hrbtni strani istega platna je bila slika Kruha in iger (Panem et circenses), ki pa je bila delno zakrita s sivim premazom. Gre za eno Kraljevih drznejših del, nastalo leta 1942. Kdo in zakaj je sliko premazal, ne vemo, ker avtor o tem ni nikoli nič zapisal ali povedal. Ena od teorij je, da je sam prekril sliko, da ne bi vzbujala toliko pozornosti, ko je leta 1952 prišla na razstavo. Toda avtor bi lahko za upodobitev streljanja talcev v Ljubljani izbral povsem novo platno. Zato se nama, obema kuratorjema, zdi, da jo je premazal kdo drug,« pojasnjuje Tina Fortič Jakopič.

Streljanje talcev, 13. 10. 1942, olje na platno, 123 x 148 cm. Foto Boris Šuligoj

Vsebine Kruha in iger bi se bil lahko v občutljivih povojnih letih kdo ustrašil, ker se na prvi pogled zdi, da enači vse gladiatorje, torej vse, ki nastopajo v nekakšni areni, obdani z bodečo žico. Upodobljen je konflikt med Slovenci v zapleteni politični igri. Avtor v boju »gladiatorjev« upodobi tako pripadnike OF, člane društva Sokol, pripadnike Prostovoljne protikomunistične milice, vojaka Kraljevine Jugoslavije, simbolično Slovenijo, celo odrezano lastno (avtorjevo) glavo), kar govori o tem, kako nevarna za obstoj narodove identitete je bila razdvojenost naroda.

»Morda je povojni čas zahteval zelo jasno opredelitev in ločitev, kdo je žrtev in kdo napadalec. Midva sva ocenila, da se je Kralj zelo jasno postavil na stran OF, vendar je slika lahko bila za koga sporna in jo je zato bilo treba premazati. Nismo našli nobenega dokumenta, ki bi pričal, zakaj se je to zgodilo. Avtor pripoveduje o razkolu slovenskega naroda, vendar krivde ne uperi na fašiste in Mussolinija, ki je na sliki upodobljen dvakrat kot opazovalec s tribune. Preostala publika ima različen, predvsem indiferenten odnos do tega spopada. Med publiko ne držijo vsi palca navzdol (naj se gladiatorji pobijejo), eni spodbujajo ta boj, drugi so zadržani, tretji gledajo stran, se pogovarjajo, dva se ljubimkata, nekdo celo malo spi. Kruha in iger je lep prikaz odgovornosti celotne družbe, ki se v glavnem dela, da se njih (nemih opazovalcev) ta bratomorni boj ne tiče. Pa se jih, še kako hudo tiče,« naslovno delo razstave opisuje Tina Fortič Jakopič. K temu doda misel zgodovinarja dr. Egona Pelikana, da je ta slika nekakšno avtorjevo »sporočilo v steklenički«, da je namreč občasno puščal enigmatična sporočila.

Cirkus Nazi, 1943, olje na platno, 140 x 140 cm. Hrani Tolminski muzej. Foto Boris Šuligoj

»Meni pa se zdi čudovita in drzna zgodba. Tone Kralj je pogumno kljuboval družbenim razmeram. Če se mu kateri položaj ni zdel primeren, če je bila kakšna skupina ljudi zatirana, je opazil in je odreagiral, ne glede na posledice. Takšna pokončna drža je danes zelo redka,« je prepričana sokuratorka razstave.

Cirkus Nazi, detalj ranjene, iznakažene ženske v krsti, z obeskom, na katerem piše Mia piccola Slovenia (Moja mala Slovenija). Hrani Tolminski muzej. Foto Boris Šuligoj

Kraljeve poslikave primorskih cerkva kot premišljen načrt

Teorija dr. Egona Pelikana in dr. Igorja Kranjca je, da so bile takšne poslikave več kot štiridesetih primorskih in drugih cerkva proti fašizmu, nacizmu in vojni del premišljenega tajnega načrta. In da je šlo za neke vrste etnološko markacijo prostora, saj so bile poslikave naročene. Pobudniki in naročniki teh del so bili predvsem člani Tajne krščanskosocialne organizacije in Zbora svečenikov sv. Pavla, ki so prepoznali pomen in vpliv avtorjeve ustvarjalnosti. Omenjene cerkve je poslikal z motivi proti fašizmu, proti vojni in z motivi, ki poudarjajo prisotnost slovenskega naroda na teritoriju, ki je bil z rapalsko pogodbo odrezan od slovenske matice. Čeprav velikemu delu slovenske duhovščine pripisujejo nazadnjaštvo in zlizanost z okupatorjem, pa je primorska duhovščina delovala diametralno nasprotno.

O Primorskem kurentu (1942) je Tone Kralj zapisal: »Slika je bila delana v naslednjih okoliščinah: Soba, dolga dva metra. Škvadristi v vasi. Komandant tenente v isti hiši in v istem nadstropju. Videli so jo le vaški terenci – aktivisti.« Sliko hrani Notranjski muzej Postojna. Foto Boris Šuligoj

»Sklepam, da sta bili ta skupnost in primorska duhovščina tako močni in dobro organizirani, da ga nista izdali. Kralj v enem od intervjujev priča, kako so njegova dela nastajala tako rekoč pred očmi okupatorja. Sežanski fašisti so celo prejeli namig o njegovih protifašističnih slikarijah, vendar mu je tedaj priskočil na pomoč župnik in prijatelj Virgilij Šček (nekaj časa župnik v Lokvi), ki je fašistom Kralja 'opravičil', češ da je 'malce čez les in da si kar nekaj izmišljuje'.«

Kritičen do oblasti je še danes aktualen

Tone Kralj je bil veren in se je na željo staršev šolal na škofijski gimnaziji v Ljubljani. Bil je izredno poduhovljen, vendar je do vere in vseh politik, do vsega, pristopal na zelo samosvoj način, z distanco, vedno kritičen do oblasti, pred vojno, med vojno in po njej. »Opisala bi ga kot ekstremnega antifašista, antinacista, pacifista. On je to živel in verjel. Če se mu je tudi po vojni zdelo kaj neprimerno, in se mu je zdelo, da mora to povedati, je to storil. Ni bil režimski umetnik. Še vedno je ustvarjal cerkvena dela, kar je bilo po vojni malce nepriljubljeno, in bil še vedno kritičen. V cerkvi Srca Jezusovega v Vrtojbi pri Novi Gorici je na primer naslikal Tita, Jovanko in Karla Marxa, v Ilirski Bistrici pa rdečo petokrako zvezdo. Povojna oblast ni mogla zanikati njegovih zaslug na Primorskem, hkrati pa je bil zaradi kritičnosti do oblasti potisnjen ob stran in ni bil preferiran umetnik. S svojo ironijo, satiro in stripovsko maniro neposredno nagovarja gledalca, malce je podoben Hinku Smrekarju, vendar ne posplošuje in ne zbanalizira tematike na karikaturo,« pravi Tina Fortič Jakopič.

Tone Kralj, avtoportret s kasneje razrezane slike Moja družina (1945), olje na platnu. Hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Foto MNSZS

K osnovni razstavi so v Pokrajinskem muzeju Koper dodali portret Lojzeta Bratuža, ki je nastal leta 1937, takoj po skladateljevi mučeniški smrti, ki se dobro vklaplja v rdečo nit Kraljevih del iz obdobja druge svetovne vojne. Na videz gre na pričujoči razstavi le za 14 del, ki pa so vsa nabita z obilo simbolike in zgodbami. Polovica slik je last Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, dve sta iz Notranjskega muzeja Postojna, ena iz Tolminskega muzeja, ena iz Pokrajinskega muzeja Koper in ena s Pedagoške fakultete v Ljubljani, druge pa so iz zasebnih zbirk. Nemogoče je povedati, koliko del je ustvaril izjemno plodovit umetnik, ki je bil tudi kipar, arhitekt, oblikovalec in predvsem grafik. Poslikal je (tudi s pomočjo žene Mare Jeraj) cerkve od Višarij v Italiji, severne Primorske, Goriške, Krasa, Notranjske do Istre in nekaj tudi na Hrvaškem, celo na Cresu.

Tina Fortič Jakopič pravi, da so razstave v okolju, kjer je mojster deloval, dodana vrednost, saj so še zmeraj ljudje, ki povejo zgodbe, povezane z avtorjem in njegovim delom. Zato bi radi izpeljali akcijo, s katero bi skušali zbrati čim več podatkov o avtorju in doslej nedokumentiranih informacij. Razstavljal je v številnih evropskih državah, tudi na Kitajskem, v ZDA, Mehiki ... Krajši čas je bival in slikal v Benetkah, Rimu, Parizu, na Dunaju. Verjetno je edini slovenski slikar, ki je kar štirikrat sodeloval na Beneškem bienalu: v letih 1926, 1928, 1930 in 1954. Njegova dela so razpršena po svetu. V Ljubljani je na Gerbičevi pred stotimi leti zgradil hišo, stalno zbirko njegovih del imajo v Kostanjevici na Krki. Slovensko muzejsko društvo je razstavi podelilo Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke v letu 2024.