Veselica je družbeno legitimen obred ekscesa

Voranca Vogla poznam precej dolgo. Ne nazadnje sva dolgoletna prijatelja in sodelavca na Delu (zato se v pogovoru tikava), kjer se je izkazal kot fotoreporter, ki zna v objektiv zajeti tako politične pretrese kot prizore iz vsakdanjega življenja. Pogovor s prejemnikom številnih nagrad sva posvetila predvsem njegovemu opusu zadnjih dveh let, ki kaže, da so gasilske veselice eno izmed jeder slovenskega družabnega življenja. Povprašala sem ga predvsem po tej veseli izkušnji, ki je od danes zvečer na ogled na razstavi Pujs. Pivo. Golica. Spet bo veselica! v Muzeju ­novejše zgodovine Slovenije.
 

Prvo vprašanje se ob novi razstavi ponuja kar samo: kako in zakaj so veselice postale tvoj priljubljeni predmet fotografiranja zadnjih let?

Na splošno me v reportažah zanimajo kulturni fenomeni, ki se na prvi pogled zdijo vsakdanji, morda banalni, in zbujajo občutek, da je bilo o njih povedano že vse. Ko sem začel zbirati gradivo o gasilskih veselicah, sem ugotovil, da je bila zadnja resnejša analiza tematike objavljena leta 1982. Glede na to, da se od začetka maja do konca septembra odvije več kot 700 tovrstnih dogodkov in je to morda najbolj obiskana kulturna prireditev v Sloveniji, se mi je zdelo, da velja veselicam po skoraj štiridesetih letih nameniti nekaj pozornosti.
 

Za Sobotno prilogo si pred nekaj časa o tem fenomenu tudi napisali tekst. Nas spomniš, kakšne premisleke so tovrstni dogodki spodbudili pri tebi?

Iz praktičnih razlogov sem se pri fotografskem spremljanju veselic osredotočil na tiste v Ljubljani in okolici, pri katerih pride do zanimivega stapljanja urbanega in ruralnega. Prebivalci nekdanjih vasi v okolici Ljubljane, ki so se zdaj prelevile v spalna naselja, se načeloma slabo poznajo, saj so se večinoma tja priselili. Identifikacija prišlekov z lokalnim okoljem zato ni tako močna, kot je bila nekdaj, veselice pa jim omogočajo, da se enkrat na leto zberejo pred gasilskim domom in spoznajo sosede. Gasilske veselice so nekakšen socialni korektiv, saj s tam zbranimi prostovoljnimi prispevki društva financirajo svoje delovanje. Obenem so družbeno legitimen obred ekscesa, ki vsaj za nekaj časa postavi v oklepaj imperative zdravega življenja, športnega preživljanja prostega časa in seveda vsakdanjega ­produktivnega dela.


 

Lani si z razstavo zaznamoval dvajset let svojega fotografskega delovanja. Toliko časa deluješ tudi kot fotoreporter na Delu. Vselej me je fasciniralo, kako fotografi menjavate vloge. Skoki v Planici, portret umetnika oziroma filozofa ali pokrivanje volitev v Bosni, kjer sta bila s kolegom Novico Mihajlovićem pred enim tednom, zahtevajo raznolike pristope. Lahko pojasniš, kaj raznoliki žanri zahtevajo od fotografa?

To je hkrati čar in prekletstvo fotoreporterskega dela. Raznolikost tematik po eni strani prispeva k temu, da naše delo ni monotono. V kontekstu dela vidimo zanimive stvari in spoznamo izjemne posameznike. Po drugi strani takšno preskakovanje zahteva precej raziskovanja pred fotografiranjem, saj brez poznavanja tematike ne moreš dobro opraviti naloge. Sam si prizadevam, da bi se vsaj okvirno seznanil z zgodbo, ki jo pokrivam. Je pa to včasih težko, saj se od nas pričakuje, da poimensko poznamo vse, od nogometašev do politikov in nepridipravov.
 

Spomnim se tudi fotografij s protestov leta 2012. Biti del živega dogajanja za fotografa pomeni tudi, da lahko naleti na solzivec in še kaj hujšega. Zdi se mi, da v zasledovanju dobre fotografije pozabiš na svojo dobrobit.

Protesti leta 2012 so bili morda najbolj nasilen dogodek pri nas od osamosvojitvene vojne, a so bili v primerjavi s poročanjem s kriznih žarišč vseeno bolj fotosafari. Solzivec in granitna kocka pač nista naboj in bomba. Vsekakor ni bilo prijetno, zlasti ko sem si v Mariboru nadel plinsko masko in ostal brez zraka ter se nato dobro nadihal solzivca. Amatersko sem namreč spregledal zaščitni pokrovček, na katerem je pisalo 'odstraniti pred uporabo'. Morda je bolje, da se držim veselic.
 

Če bi na kratko analizirala tvoj fotografski opus, bi rekla, da ga odlikuje duhovit ali vsaj hudomušen pristop. Bi se strinjal s to observacijo? Kako je s komedijo v fotografiji?

Veseli me, če ljudje v mojih fotografijah prepoznajo humoren moment. Na splošno imam občutek, da je v novinarski in dokumentarni fotografiji preveč osredotočanja na resnost in dramo in se pozablja na komedijo, ki jo nudi življenje. Morda zato, ker je dobro komedijo veliko težje napisati oziroma fotografirati kot tragedijo.


 

Še eno vprašanje, skladno z duhom časa. Danes smo vsi fotografi, nas občutiš kot konkurenco?

Digitalizacija in popularizacija fotografije sta za njeno kakovost naredili ravno toliko, kolikor je recimo k razvoju literature prispeval prestop s pisalnega stroja na računalnik, s papirja na internet. Človek se v poplavi objavljenih fotografij lahko počuti kot nesrečen sorodnik kakega azijskega turista, ki ga je po svojem ekspresnem izletu po Evropi povabil domov in ga nekaj ur mučil s tisočerimi posnetki, ki jih je posnel na potovanju. Ampak to s fotoreporterstvom ali umetnostjo nima veliko opraviti. Vsakomur namreč lahko uspe dobra fotografija, dober fotoreporter pa bo ohranil raven kakovosti. Z malo 'sreče' se lahko zgodi tudi presežek.
 

Kako je dostopnost tehnologije za fotografiranje učinkovala na fotoreporterstvo in fotografijo kot umetniško zvrst?

Tehnologija je fotoreporterjem po eni strani olajšala življenje, saj lahko s terena hitro in enostavno pošljemo fotografije v redakcijo. A takšna enostavnost zahteva svoj davek, saj se je javnost navadila, da so novice in fotografije na voljo tako rekoč takoj, ko se je neki dogodek zgodil. To v novinarsko delo, včasih brez pravega razloga, vnaša dodaten pritisk ter otežuje poglobljeno in kakovostno delo.


 

Živimo v dobi selfijev, instagrama ... Kako gledaš na te pojave?

Kot na vse pojave množične kulture, pri kateri včasih naletimo na kaj dobrega, a večinoma je tam precej balasta. Zato naj mi prijatelji ne zamerijo, če njihovim obrokom in otrokom ne sledim na instagramu.