V ospredju vse bolj posamezniki in ne trendi

Od leta 1969 Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) podeljuje nagrado Riharda Jakopiča za izjemne dosežke na področju likovno-vizualne umetnosti. Prvi je nagrado, ki na tem področju velja za najpomembnejšo pri nas, prejel Marij Pregelj, lani pa Staš Kleindienst. Od leta 2012 podeljujejo tudi Jakopičevi priznanji; lani sta ju prejela Maša Jazbec in Mitja Konić.

»Nagrade so pomemben del promocije kakovostnih likovnih del, pomembne so za ohranitev statusa samozaposlenega, za karierno napredovanje, skratka, so potrditev kakovosti ter so življenjsko pomembne za razvoj posameznika in s tem tudi stroke. Danes je v poplavi likovnih in vizualnih del to toliko bolj pomembno,« je o pomenu Jakopičevih nagrad in priznanj povedal podpredsednik ZDSLU Aleš Sedmak.

Likovnic danes več od likovnikov

Nagrade in priznanja vsako leto podelijo 12. aprila, ob rojstnem dnevu Riharda Jakopiča. »Na splošno je to slovesna likovna manifestacija, ki je posvečena velikemu mojstru slike in morda prvemu likovnemu menedžerju pri nas,« je poudaril Sedmak. Podelitev izvedejo v Moderni galeriji, ki ima vsakokrat v odboru za nagrade tudi svojega predstavnika. Odbor sestavljajo še po en predstavnik Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, Slovenskega društva likovnih kritikov in ZDSLU.

Kandidat za nagrado Riharda Jakopiča to lahko prejme samo enkrat. FOTO: Klemen Smrtnik

Kot beremo v opisu nagrade, to lahko prejme slovenski avtor, ki deluje v slovenskem kulturnem prostoru in zunaj njega. Če ni član ZDSLU, je nagrada tudi povabilo k včlanitvi. Kandidat za nagrado Riharda Jakopiča – te lahko predlagajo kulturne ustanove, likovna društva ali državljani – to lahko prejme samo enkrat. Pred dvanajstimi leti je odbor sprejel pravilnik, v katerem so nagradi Riharda Jakopiča za izjemne dosežke ali novosti na področju likovne umetnosti za obdobje zadnjih petih let dodali še Jakopičevi priznanji, vsako drugo leto podelijo še Jakopičevo nagrado za življenjsko delo.

»Če povzamem kratko analizo: prejemnikov nagrad je bilo do zdaj 56, od tega šest žensk in 50 moških, 41 profesoric oziroma profesorjev in 15 samozaposlenih v kulturi. Priznanja so bolj uravnotežena po spolu, od 23 avtoric in avtorjev je 14 žensk in devet moških, štirje docenti na ALUO in 16 samozaposlenih v kulturi. Če je v preteklosti poklic likovnika opravljalo več moških, je danes obratno. Pričakujemo lahko, da se bo to pokazalo tudi pri podelitvi nagrad in priznanj,« je navedel Sedmak.

Z uvedbo Jakopičevih priznanj so ustvarili priložnost, da se med dobitniki znajdejo tudi mladi, še neuveljavljeni umetniki, ki so se dokazali z odmevno razstavo ali projektom doma ali v tujini. Tudi sicer je med približno 25 do 30 avtorji, kolikor se jih vsako leto poteguje za dve priznanji in nagrado, veliko mladih, je poudaril, kar pomeni, da je nagrada zaželena in za posameznika zelo pomembna. »V Sloveniji je za likovna in vizualna dela izredno malo nagrad, zato imajo avtorji več težav s kariernim napredovanjem. Poskušali smo slediti interesu avtorjev, bilo je celo nujno, da smo leta 2012 sprejeli nova pravila,« je povedal Sedmak. »Hoteli smo celo ustanoviti nove nagrade in nagradni sklad, a smo finančno zelo podhranjeni in je to skoraj nemogoče. Nagrade so tudi denarne, in čeprav honorar ni velik, lahko nekoliko ublaži socialni status samozaposlenih.«

V društvu si želijo svežega vala idej in ustvarjalnih novosti mladih članov. FOTO: Klemen Smrtnik

(Slovenska) umetnost na prelomnici

O društvih z daljšim stažem pogosto slišimo očitek, da so okostenela. Kako še, poleg možnosti nagrajevanja mladih umetnikov, z njimi medgeneracijsko sodelujejo? »Zagotovo si želimo svežega vala idej in ustvarjalnih novosti mladih članov. Nismo društvo, ki bi se otepalo sodobnih ekskurzov v novomedijske umetniške prakse, kaj šele, da bi nasprotovali včlanitvi mladih umetnikov. V zadnjem desetletju se je v zvezo včlanilo več kot dvesto novih članov, po večini mladih ustvarjalcev, kar je lepo število,« je odgovoril Sedmak.

Brez lastne kulture ni lastnega naroda

V svoje programe so, je dodal, vseskozi vključevali še neuveljavljene avtorje, predstavljali tudi »Inkubator za mlade«, ustanovili sekcijo za video in nove medije ZDSLU in odprli videogalerijo Klet, za video in novomedijske razstave, na katerih sodelujejo predvsem mladi. »Vemo pa, da je takšno delovanje povezano predvsem s sredstvi, ki jih ni lahko pridobiti, saj ni ne trga z likovnimi eksponati ne sponzorjev oziroma tudi na ministrstvu za kulturo nimajo veliko posluha za našo zvezo. Posameznica oziroma posameznik danes nima kaj dosti bonitet, zaradi katerih naj bi postal član ZDSLU. In vendar se mladi počasi zavedajo, da bo ZDSLU kmalu pristal v njihovih rokah in da se bodo morali za obstoj najstarejšega stanovskega likovnega društva boriti,« je dodal.

Ocenil je, da je slovenska likovno-vizualna umetnost na prelomnici, saj »če so umetniki profeti in napovedovalci prihodnosti, se nam ne piše dobro, ker je trenutno skoraj vsa civilizacija v veliki krizi«. Tudi Slovenija ni izjema. »Je pa v svetu v zadnjih desetletjih 20. in 21. stoletja značilno, da v likovno-vizualni umetnosti ne izstopajo več določeni slogi ali trendi, temveč prevladujejo posamezniki, okoli katerih se vrti svet in ki stopajo v ospredje,« je poudaril ob omembi kitajskega umetnika in aktivista Ai Weiweia, nemškega slikarja Anselma Kieferja ter islandsko-danskega umetnika Olafurja Eliassona. To, pravi, je opaziti tudi pri nas. »Ne smemo namreč pozabiti, da je tudi novomedijska umetnost močno na pohodu in je metje, ki ga radi raziskujejo mladi umetniki.«