V nemškem Karlsruheju je v sredo umrl mednarodno priznani avstrijski umetnostni teoretik in umetnik Peter Weibel. Bil je dolgoletni direktor Centra za umetnost in medije (ZKM) v Karlsruheju. Slovensko občinstvo je lahko njegovo umetniško delo spoznalo na pregledni razstavi Odprto delo 1964–1979 v ljubljanski Moderni galeriji leta 2005, že precej pred tem, leta 1997, pa je bil v isti ustanovi tudi kustos trienala sodobne slovenske umetnosti U3. Enega najodmevnejših v zgodovini teh razstav.

Bil je prvi U3, ki je bil v rokah tujca, prvi, ki je z bolj celostnega izhodiščnega koncepta prešel v ožji selektorski izsek, in prvi, ki je požel tudi veliko javnega medijskega srda. Weibel je z Moderno galerijo, denimo, sodeloval tudi pri mednarodnih razstavah zbirke Arteast 2000+.

Weibel je umrl po krajši bolezni v bolnišnici v Karlsruheju, je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa danes sporočil predstavnik za stike z javnostmi ZKM. V nedeljo bi bil star 79 let.

Rodil se je leta 1944 v Odesi. V Parizu in na Dunaju je študiral literaturo, filozofijo, medicino, logiko in film. Med drugim je bil komisar avstrijskega paviljona na bienalu v Benetkah in umetniški vodja graške Neue Galerie.

Vodil je festival Ars Electronica v Linzu. Kot so ob novici o njegovi smrti zapisali na spletni strani festivala, je bil »vedno kontroverzen in neprijeten, malo mu je bilo mar za konvencije, kršil je tabuje. Vse življenje se je predajal radovednosti«. Weibel Ars Electronico od leta 1986 vodil kot umetniški svetovalec, od leta 1992 do 1995 pa kot umetniški vodja.

Poučeval je na Dunaju, v Halifaxu v Kanadi, v Kasslu in New Yorku. Med letoma 1989 in 1994 je vodil Inštitut za nove medije, ki ga je ustanovil na Univerzi za likovno umetnost v Frankfurtu. Skoraj četrt stoletja je vodil ZKM v Karlsruheju.

Legendarne umetniške akcije

Umetniško pot je začel leta 1964 kot avtor vizualne poezije, kmalu pa je začel vizualne strukture prenašati z lista na ekran. Vnašanje jezikovnih struktur v vizualna medijska dela mu je omogočilo kritično razmerje do umetnosti, pa tudi do družbe in do samega medija, so ob umetnikovi razstavi zapisali v ljubljanski Moderni galeriji.

Leta 1966 je Weibel že upošteval interaktivne prakse in svoja dela oblikoval tako, da je imel gledalec v njih dejavno vlogo. To ga je pripeljalo do videoinstalacij zaprtega kroga v 70. letih in do prvih interaktivnih računalniških instalacij v 80. letih letih minulega stoletja.

Kot so še zapisali, Weiblovega dela ne določa avtobiografski podpis, temveč tematska področja in problemske cone, kot so mehanizmi percepcije in razmišljanja; zasebni svet sveta strojev; kriza reprezentacije, podobe in muzeja; razmerje med umetnostjo, politiko in ekonomijo; pogoji, na katerih temelji sistem, po katerem deluje umetnost. Rezultat je opus, ki s pluralnostjo metod in koherentnostjo tem zelo radikalno oblikuje okvir novega koncepta dela in umetnika.

Njegove umetniške akcije so bile po pisanju dpa legendarne. Konec 60. let minulega stoletja ga je njegova tedanja partnerica, avantgardna umetnica Valie Export na povodcu vodila po dunajskih ulicah. Leta 1973 si je v znak protesta proti obsodbi zaradi vznemirjanja javnosti vbetoniral jezik, pri odstranjevanju betona pa je bil nato ob košček jezika. Pod motom Jaz sem zaslon je na svoje golo telo projiciral pornografske filme, leta 2004 pa je sredi travnika v avstrijskem Gradcu postavil velik ročaj za prtljago ter delo poimenoval Globus kot kovček.

Leta 2019 so v ZKM pripravili velika retrospektivo njegovih del. Na razstavi, ki je združila približno 400 del, je bil predstavljen kot umetnik, pa tudi kot teoretik in znanstvenik.