Umrl je kipar Drago Tršar

Tik pred svojim 96. rojstnim dnem se je včeraj poslovil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev Drago Tršar. Poleg izjemno obsežnega in inventivnega kiparskega opusa je bilo pomembno tudi njegovo pedagoško delo, saj je bil od leta 1976 do upokojitve redni profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost.

Rekorder med kiparji javnih spomenikov

Leta 1927 v Planini pri Rakeku rojeni umetnik je v medvojnih letih začel kipariti v zasebni šoli Franceta Goršeta in v ateljeju kiparja Borisa Kalina. Po vojni je bil v prvi generaciji študentov slušatelj na novo ustanovljene ljubljanske likovne akademije, diplomiral je pri Petru Lobodi, specialko za kiparstvo pa je obiskoval pri Frančišku Smerduju. Kratek čas se je preživljal kot samostojni umetnik, leta 1960 pa je kot najprej kot asistent in kasneje kot redni profesor poučeval številne generacije slovenskih likovnih umetnikov.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Posvetil se je predvsem figuraliki. V začetku je bila v ospredju živalska podoba – za kip Bik je leta 1955 na Mediteranskem bienalu v Aleksandriji prejel veliko nagrado za kiparstvo –, nato pa človeška figura, portret, spomeniška plastika in predvsem množična skulptura, za katero je značilna zanj specifična manira. Poleg tega se je posvečal tudi nekaterim drugim likovnim zvrstem, portretu, risbi in grafiki ter keramiki in tapiseriji ter navsezadnje gledališki scenografiji, za katero je prejel tudi prvo nagrado na Sterijevem pozorju v Novem Sadu.

Pravzaprav je že njegov prvi nastop s Skupino 53 predstavljal svojevrsten prelom s slovenskim tradicionalnim kiparstvom, saj je oblikoval nekatere drugačne možnosti figuralnih rešitev z drugačno kiparsko senzibilnostjo ter s specifičnim reševanjem pomenov telesnih volumnov. Pogosto je ustvarjal v kiparskih ciklih, med njegovimi skupinskimi skulpturami velja omeniti cikle Stara mesta, Svetovi ter Človek v času in prostoru. Med njegove uspešnejše tovrstne stvaritve sodijo Manifestanti I, ki so bili 1959. odkupljeni v Bruslju za stalno postavitev v parku moderne plastike.

Spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani, 1975. FOTO: arhiv Moderne galerije

Počlovečen, s figurami pretkan kozmos

Kar se tiče javnih plastik, je večina Tršarjevih del postavljenih v Ljubljani. Mednje med drugimi sodijo Ekvilibristi, Ljudje v perspektivi, Spomenik revolucije in Katedrala družine, na Ravnah je njegov spomenik Prežihovemu Vorancu, v Murski Soboti Trubarjev spomenik, med zadnjimi pa je spomenik V ognju groze v Grahovem iz leta 2014. Pomemben je bil tudi kot portretist, saj je modeliral okoli osemdeset portretov znanih slovenskih osebnosti.

Kot je o njegovem delu zapisal Milček Komelj, se Tršar svojim opusom kaže kot umetnik, ki je najvidneje zaznamoval razvoj povojnega slovenskega kiparstva; »po estetski drži je izjemen, saj ne zavrača tradicije, hkrati pa je v svojih skulpturah ves čas inovativen in moderen prav zato, ker jo v svojem ustvarjalnem postopku radikalno presega. Zaznamuje ga eruptivnost, ki se z osebnim notranjim uvidom prelije skozi zunanjost v notranjost, v notranjo dinamiko in duševnost pa tudi v pesniško zrenje, zazrto v počlovečen, s figurami pretkan kozmos.

Manifestanti I, 1959, pred Moderno galerijo. FOTO: arhiv Moderne galerije

Tršar je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim leta 1967 v newyorškem Guggenheimovem muzeju skupaj s 77 kiparji iz dvajsetih držav, štiri leta zatem na monumentalni razstavi jugoslovanske umetnosti od prazgodovine do naših dni v pariškem Grand palais, leta 1994 pa se je udeležil tudi razstave Evropa-Evropa v Bonnu pod naslovom: Stoletje avantgarde v srednji in vzhodni Evropi. Bil je prejemnik številnih nagrad, med drugimi je prejel nagrado Prešernovega sklada, Jakopičevo nagrado, nagrado na razstavi Formes Humaines v Parizu in leta 1990 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.