V nadaljevanju preberite: 

Štirje kustosi razstave poudarjajo, da so želeli z razstavo popraviti dosedanje nesorazmerje med sodobnimi umetniki in umetnicami iz Kitajske v kontekstu javne prisotnosti in obravnave. Umetnice so začele stopati iz sence svojih dominantnih moških kolegov v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja. V napetem obdobju hitre gospodarske rasti, ko hira rigidna umetniška tradicija socialističnega realizma, kitajske umetnice zahtevajo enakopravnost, postavljajo pod vprašaj tradicionalne vloge v družbi in družini ter napadajo tabuje. Odkrito, pogosto tudi drzno tematizirajo družbene strahove, polemike in upe.