Območje ob reki Soči je bilo med letoma 1915 in 1917 del soške fronte. Iz tega obdobja so ohranjene številne ostaline, ki danes predstavljajo pomembno kulturno in zgodovinsko dediščino ­nacionalnega ter mednarodnega pomena.

Pri njenem ohranjanju in predstavljanju igrajo pomembno vlogo številne institucije, med njimi je Društvo soška fronta 1915–1917, ki od leta 1993 povezuje zbiralce, poznavalce, raziskovalce prve svetovne vojne ter v sodelovanju s pristojnimi ustanovami deluje na področju ohranjanja in varovanja kulturne dediščine. Z revijo Na fronti, edino revijo na Slovenskem, specializirano za zgodovino prve svetovne vojne, strokovni in laični javnosti ponujajo svež vpogled v ta čas.

V društvu so pred kratkim izdali 14. številko publikacije, s katero si, kot je dejal eden od urednikov Vinko Avsenak, »prizadevajo obujati spomin na to posebno poglavje slovenskega naroda in razjasniti takratno dogajanje, vse predolgo pogreznjeno v temo in pozabo«. Revija, ki izhaja enkrat na leto, tokrat prinaša 130 strani strokovnih člankov, dnevniških zapisov, spominov vojakov in beguncev, krajše zgodbe, celo poezijo, pomemben je tudi velik delež strokovnega gradiva iz časov soške fronte, kar ji daje širino.

»Gradivo za članke izhaja iz najrazličnejših virov, a pomembni so seveda tudi arhivski, domači in tuji. Predvsem so nam v neprecenljivo pomoč dokumenti, pridobljeni iz dunajskega Vojnega arhiva. Za revijo pišejo ugledni domači in tuji pisci iz tako rekoč vseh držav udeleženk prve svetovne vojne. Lani smo se dogovorili z ugledno italijansko revijo Aquile in Guerra za medsebojno izmenjavo po enega članka na leto. V letošnji številki prvič objavljamo članek poljskega in hrvaškega pisca. Veseli nas spoznanje, da je revija vse bolj prepoznavna in ima vse več stalnih, uglednih piscev,« je pojasnil Avsenak.

V uredništvu odstirajo predvsem splošni javnosti manj znane zgodbe, kot je recimo medvojna pot pisatelja Prežihovega Voranca. V aktualni številki sta zanimiva tudi zapisa o gradnji džamije v Logu pod Mangartom in duhovni oskrbi judovskih vojakov na soški fronti. Takšne zgodbe bi, se je strinja tudi Avsenak, morale biti del splošne razgledanosti, kajti le tako so lahko postavljene v pravi kontekst aktualne družbene spremembe.

»Pred nekaj leti sem spoznal, da se stroka, zgodovinska in književna, v vseh teh desetletjih ni zadovoljivo poglobila v Prežihovo vojno pot oziroma ga je uvrščala v napačen prostor in enote, v katerih naj bi se boril. Ker je tovrstno poznavanje zelo pomembno za razumevanje osrednjega slovenskega vojnega romana Doberdob, sem se vneto lotil raziskav in skušal iti po pisateljevih vojnih stopinjah. Več mesecev sem se družil s Prežihom ter se zbližal z njim, prav prevzel me je. Naposled sem ugotovil, da znameniti slovenski pisatelj sploh ni bil na Doberdobu, da se je boril v povsem nemškem polku in da je na soški fronti prebil malo časa. Nasprotno pa je pravi pekel in vojne strahote doživel v sedemmesečnem bojevanju na Južnem Tirolskem, a se tega doslej ni lotila nobena študija. Prav zato je bil moj izziv toliko večji. O prvi džamiji na slovenskem ozemlju, zgrajeni za potrebe bosanskih vojakov muslimanske veroizpovedi, sem pisal v naši reviji že leta 2006, toda ker smo v okviru raziskav o njej z leti dobili več podatkov in so prišla na dan nova odkritja, tudi fotografije, sem čutil potrebo, da to vsebino dopolnim.«

Še veliko neodkritih vsebin

Četudi je prva svetovna vojna oddaljena več kot sto let, je neodkritih vsebin še veliko. »Po številnih arhivih je še dosti dokumentov, ki ždijo po kleteh in čakajo na odkritelje. Z zaprašenih polic in podstrešij še vedno vznikajo dnevniški zapisi in vojni spomini, ki so tam predolgo ležali pozabljeni in izgubljeni,« je dejal Avsenak in dodal, da revija Na fronti »odstira od nekdaj zamegljene poglede na dogajanje prve svetovne vojne, bralcu predstavlja dogodke, ki so usodno zaznamovali naš narod. Verjamem, da se lahko bralci iz njih tudi kaj naučijo in da ti primerno vplivajo na ­oblikovanje njihovega ­svetovnega nazora.«

V zadnjih desetletjih se je odnos naše družbe do ­zgodovine prve ­svetovne vojne bistveno spremenil, je bil jasen sogovornik. »Seveda na bolje. To je bilo še najbolj opazno ob stoletnicah začetka in konca vojne ter nekaterih pomembnejših bitk, ki smo se jih spomnili s primernimi svečanostmi in prireditvami.«