»Blockbuster z možgani.« Tako prihajajočo osrednjo razstavo ob 500. obletnici smrti Leonarda da Vincija v Louvru označuje britanski Guardian, a na njej skoraj zanesljivo ne bo razvpitega Odrešenika sveta. Še več, v izboru razstave, katere ogled je rezerviralo že okoli 200.000 ljudi, ne bo niti Louvrove najslavnejše slike, Mone Lize.

Razstavo odpirajo danes, izbranci so jo lahko že videli na novinarski predstavitvi, v medije so prišle prve fotografije projekta, ki so ga v osrednjem francoskem umetnostnem muzeju pripravljali dolgo desetletje. Kaj prinaša? Ob Leonardovih mojstrovinah še na dan odprtja kakšno vprašanje brez odgovora.

 

Francoski tisk se muza, da je bila organizacija razstave s 162 eksponati skoraj tako zapletena kot brexit, številne eksponate pa so si izposodili ravno pri sosedih z druge strani Rokavskega preliva. Med njimi 24 dragocenih Leonardovih risb iz zbirke kraljice Elizabete II. Kot je znano, so uspešno prebrodili tudi politične spore glede izposoj mojstrovin med Francijo in Italijo, ki so prišli do tako akutnih tonov, kot so bile italijanske obtožbe, da jih sosedje obravnavajo kot »kulturni supermarket«.





A je Vitruvijski človek iz Benetk le obvisel v Louvru, enako ena ključnih Leonardovih mojstrovin, sicer nedokončani Sv. Hieronim z levom, ki je slej ko prej najdragocenejše posojilo med slikami, saj ga tudi največji Leonardovi puristi upoštevajo kot kvintesenčno Leonardovo avtografsko delo.

Posodili so ga v Vatikanu. Del razstave je tudi portret glasbenika iz milanske knjižnice Ambrosiane, ki prav tako sodi pod Vatikan, prisotna je še Madonna Benois iz Ermitaža v Sankt Peterburgu, med osrednjimi Leonardovimi zapisi oziroma risbami pa omenjajo Atlantski kodeks, prav tako iz milanske Ambrosiane, in Leicesterski kodeks, ki je v lasti Billa Gatesa. Ti in mnogi drugi eksponati se bodo na razstavi pridružili ikoničnim Leonardovim slikam iz stalne zbirke Louvra: Sv. Ani samotretji, Madoni v votlini, Janezu Krstniku in ženskemu portretu La Belle Ferronière.

Ne pa tudi Moni Lizi. Najslavnejše Leonardove slike v izboru ne bo, tam jo bo nadomeščal virtualni surogat. V Louvru so se odločili, da bo ostala v dvorani Salle des États, kjer jo oblega večina od obiskovalcev Louvra, teh na dan naštejejo okoli 30.000. Da bi jo v takih razmerah doživel kot likovno delo, kajpak odpade, a ti je omogočeno, da jo po dolgem čakanju v vrsti uzreš za kakih 30 sekund. Toliko traja, preden te množica potisne naprej. To je čas, namenjen selfijem, ne možganom, zapišejo v Guardianu.




 

Skrivnostni Odrešenik

Na pariški razstavi bo celo manj Leonardovih slik, kot jih je bilo leta 2012 v londonski Nacionalni galeriji, a se sosedom onkraj Rokavskega preliva poklonijo s komplimentom, da so zasnovali pomembno razstavo, saj razkriva resnično Leonardovo identiteto: identiteto znanstvenika, izumitelja, inženirja in neskončno radovednega opazovalca življenja. Razstava razkriva, zakaj se ne bomo nikoli naveličali genija, ki je pred petimi stoletji sanjal o naši prihodnosti.

Kot je bilo pričakovati, je bilo osrednje vprašanje v dneh pred odprtjem, kako je s prisotnostjo ali odsotnostjo Odrešenika sveta, ki je poniknil neznano kam takoj po predlanski dražbi pri Christie's, na kateri je z izplenom 450 milijonov ameriških dolarjev postal najdražja slika, kadarkoli prodana na dražbi. Domnevno jo je kupil savdski princ Mohamed bin Salman, javno premiero kot zanesljivo Leonardovo delo je doživela na omenjeni Leonardovi razstavi v Londonu.



Mediji večinoma poročajo, da odrešenika v Louvru ne bo, na predogledu je bila prisotna le različica te kompozicije, a končne potrditve še ni. V Louvru, v katerem cenjenih umetnostnih zgodovinarjev zanesljivo ne manjka, se doslej niso izrekli niti o tem, ali jo upoštevajo kot dejansko avtografsko Leonardovo delo ali pač ne.

Oba kustosa razstave, Vincent Delieuvin in Louis Frank, še v ponedeljek nista mogla potrdili, ali bo slika v izboru ali ne. Podatki o pogajanjih glede izposoje seveda ostajajo za zidovi Louvra, jasno pa je, da si lastnik najdražje slike na svetu zlepa ne bi privoščil investicijskega fiaska, ki bi sledil, če bi slika v Louvru obvisela ob listku, na katerem bi pisalo karkoli drugega, kot da gre za pristno delo Leonarda da Vincija.

K možnosti izposoje verjetno ni pripomogla niti Delieuvinova izjava, ki jo citira New York Times, da je slika »ali stoodstotno Leonardovo delo, ali le delno njegova, ali v celoti delo enega njegovih učencev«. Frank pa je dodal, da gre za poškodovano, v veliki meri restavrirano sliko. Pravzaprav le za fragment, okoli katerega se odpirajo vsa ta vprašanja.