Razgreti debati sledi počitek ob vodnjaku

Že pred tisočletji so velike civilizacije nastale ob vodi in razvile številne arhitekturne in urbanistične rešitve sobivanja z njo. V času izrazitih podnebnih sprememb, ki prinaša več poplav in več suš, je reševanje trajnostnega bivanja z, na in ob vodi ključnega pomena. Prav to je izhodišče razstav v slovenskem paviljonu na letošnjem Beneškem arhitekturnem bienalu.

Paviljon se imenuje Živeti z vodo in je rezultat sodelovanja številnih strokovnjakov: od arhitektov, krajinskih arhitektov, urbanistov, hidrologov in oblikovalcev, ki so se ukvarjali z razmerjem med vodo in arhitekturo danes.

Odločitev za to temo se zdi logična: pravica do pitne vode je zapisana v slovensko ustavo. Poleg tega ima Slovenija zelo veliko vodnih virov. V zadnjih letih ali desetletij imamo z vodo – zaradi podnebnih sprememb – tudi vse več problemov: soočamo se z 70 poplavami na leto, 160.000 Slovencev živi na poplavnih območjih. Obratovanje z vodo – naj gre za javno zdravstveno vprašanje tega, kakšno vodo pijemo (danes je mikroplastika skoraj v vseh vodnih virih) do tega, kako živeti, bivati, stanovati ob vodi ali kako jo uporabljati v gospodarstvu – je tako ključno vprašanje prihodnosti. Obenem je to tema, ki presega zgolj slovensko okolje in zadeva svet kot celoto, kot je poudaril Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in kustos in komisar letošnjega slovenskega paviljona na bienalu.

Slovenska predstavitev na ugledni prireditvi po eni strani zadeva arhitekturne probleme življenja ob rekah: v bližini hudournikov, slapov, izginjajočih jezer, prodišč, barij, kraških in termalnih izvirov, po drugi strani pa se dotika tako političnih in ekonomskih kot družbenih razsežnostih bivanja z vodo. Šele ko formuliramo različne probleme in prednosti, ki pridejo skupaj s prepredenostjo nekega geografskega prostora z vodami, lahko nastopijo arhitekti, urbanisti, krajinski arhitekti, oblikovalci s konkretnimi rešitvami. Ali drugače, konkretne arhitekturne, urbanistične in druge rešitve vselej zadevajo tudi širša družbena, politična in ekonomska vprašanja.

Pametna arhitektura

Maj Plemenitaš in Bradley Cantrell sta skupaj z ekipo sodelavcev (iz različnih strok) razvila serijo instalacij, posvečenih odnosu med hidrološkimi sistemi, zgrajenimi strukturami, teritorijem in pokrajinami v številnih prostorskih, časovnih in operativnih obsegih. Projekt zadeva vprašanje stika med naravnim in naseljenim okoljem ter vprašanje, kako v bodoče z novimi tehnologijami in oblikovanjem na različnih ravneh uravnavati, preučevati, razvijati to razmerje. Gre za konceptualno in tehnološko zelo kompleksen projekt, ki ima po Plemenitaševih besedah razvojni potencial in lahko tudi sproži številne rešitve za prihodnost. Slovenija bi lahko s tovrstnimi rešitvami v globalnem kontekstu postala sila, je prepričan. Ena od instalacij, velika 16 kvadratnih metrov, denimo spremlja dogajanja v okolici v realnem času, zaznava tako dogajanje v krajini kot dogajanje med obiskovalci v dvorani, se nanj odziva, opravlja meritve, zbira in obdeluje podatke ipd. Pri tem so sodelujoči uporabili zelo sofisticirano tehnološko opremo (tudi takšno, ki jo uporabljajo vesoljske agencije), z zapletenimi računalniškimi algoritmi.

Plečnikov vodnjak miru

Drugi del razstave je prav tako nastal kot rezultat debate ljudi različnih strok in usmeritev. Kot pojasnjuje krajinska arhitektka in specialistka za upravljanje z vodami Marta Vahtar – ki je pri drugi slovenski instalaciji med drugim sodelovala z arhitektom Milošem Koscem in oblikovalko Biko Rebek – je delo multidisciplinarne skupine pokazala predvsem na to, kako različni in celo nasprotujoči so si strokovni pogledi na (so)bivanje z vodo. Instalacija, ki so jo pripravili za bienale, takšno raznovrstnost pogledov obdeluje na zelo poetičen način, je dejala Vahtarjeva. In sicer se sklicuje na Plečnikov načrt slovenskega Parlamenta, v katerem je pod parlamentarno dvorano predvidel tudi vodnjak. Ideja slavnega arhitekta je bila v tem, da bi se lahko poslanci po razgretih razpravah ob vodnjaku malo pomirili.

Na beneškem bienalu bodo obiskovalci lahko premišljevali ali se sproščali ob interaktivnem vodnjaku, obdanem s svetlobnimi stebri, ki nakazujejo stožičasto strukturo (po kateri je Plečnikov načrt za parlament znan).

Barje kot primer

Eden od odvodov slovenskega paviljona bo razstava, ki ga v MAO pripravlja Špela Šubic. In sicer se pri projektu, ki bo na ogled jeseni, osredotoča na zelo konkreten primer, namreč na življenje na ljubljanskem Barju, ki terja takšne in drugačne intervencije v prostor z mostovi, nabrežji in amaterskimi intervencijami ob reki. S sodelovanjem skupine mladih arhitektov iz projekta Future Architecture bo slovenska razstava tematizirala tudi teme, ki so se in se bodo izkristalizirale ob pripravi razstave na Beneškem bienalu.

Ob bienalu bo izšla tudi posebna publikacija, ki povezuje vse dele projekta, obenem pa dodatno utemeljuje različne vidike slovenskega prispevka k letošnjemu bienalu. V njej uredniška ekipa: Matevž Granda, Nina Granda in Ajda Bračič v prvem delu predstavlja intervjuje s sodelujočimi in serijo eseje. Drugi del prinaša pregled trenutne prakse urejanja vode pri nas, torej primere najuspešnejših slovenskih arhitekturnih spoprijemov z vodo (ki torej bodisi stojijo ob vodi ali jo vključujejo v arhitekturno zasnovo itd.)

V tretjem delu se publikacija tudi z navezavo na projekt Future Architecture ukvarja s tem, kakšne bodo rešitve upravljanja in urejanja krajine in vode v prihodnje. Zadnji del publikacije pa se nanaša na ljubljanski del razstave, kjer v je v središču ljubljansko Barje.