Prenova newyorškega muzeja moderne umetnosti

Dvojni Elvis Andyja Warhola,­ ena od ikoničnih podob 20. stoletja, je pred nekaj tedni še pozdravljal v najvišjem nadstrop­ju newyorškega muzeja sodobne umetnosti MoMa ter usmerjal obiskovalce k umetninam, kot so Tihožitje s posodo za rože Paula Cézanna,­ Avignonske gospodične­ Pabla­ ­Picassa in Rojstvo sveta Joana­ Mirója. Muzej, ki vsako leto ­privabi okrog tri milijone ljudi, je za več mesecev zaprl vrata.

Do sredine oktobra bodo na new­yorški 53. ulici, med Peto in Šesto avenijo, razbijali stene in tri nadstropja novih galerij povezovali s starimi, da bi še povečali stalno zbirko najpomembnejših slik, kipov, izdelkov in multimedijskih predstavitev ter drugih vrhuncev sodobne umetnosti. 540 milijonov dolarjev vredna obnova bo dodala obsežne površine ter omogočila lažji pretok ljudi, a tudi radikalno spremenila zgodbo modernizma, v kateri zdaj prevladujejo »evropski geniji moškega rodu«, kot so zapisali v časopisu New York Times.
 

Več žensk

Po letu 1929, ko je žena Johna D. Rockefellerja mlajšega Abby s prijateljicama Lillie P. Bliss ter Mary Quinn Sullivan najela nekaj prostorov v newyorški Heckscher Building (zdaj Crown Building), je bil eden od prvih muzejev sodobne evropske umetnosti zaprt le teden dni leta 1975 ter en dan na teden do leta 2012, ko je obiskovalce spet vabil vsak dan v tednu.



Soprog ustanoviteljice, čeprav eden od najbogatejših zemljanov in tudi sam filantrop, je v začetku nasprotoval muzeju sodobne umetnosti. Kasneje si je premislil in »gospem«, kot so imenovali skupino ustanoviteljic, podaril ­zemljišče za sedanje prostore.

Tudi pri newyorškem dnevniku priznavajo, da šele ugibajo o prihodnosti MoME. Aprilska instalacija Rapsodije Jennifer Bart­lett in Abrahama Lincolna afriško-ameriškega Horacea Pippina v neposredni bližini Christininega sveta Andrewa Wyetha je avtorici Roberti Smith vendarle nakazala večjo enakopravnost »nebelih, nemoških« ustvarjalcev ter odmik od ustvarjanja pred drugo svetovno vojno. »Bomo še imeli veliko galerijo, posvečeno Matissu?« zanima kritičarko. »In predstavitev kubizma v veliki večini posvečeno Picassu? Kaj bo z dolgoletno stalnico, Monetovimi Vodnimi lilijami?« Zdi se ji, da bi šlo tudi brez nekaterih zdaj razstavljenih del, če jim bodo dodali več takšnih kot Portugalski trg Sonie Delaunay-Terk.


 

Picassa za umetnice

»Odsotnost ženske umetnosti jemlje dih!« Kritičarka je predlagala, da bi za pridobitev del Gabriele Münter in drugih umetnic prodali kakšnega Picassa. Navedla je, da so za razstavitev slike nasilja nad temnopoltimi in belopoltimi Američani iz šestdesetih let minulega stoletja avtorice Faith Ringgold potrebovali pol stoletja, »sprevod moške inovacije« v nadstropju, posvečenem nadrealizmu, pa motijo le Lee Krasner, Helen Frankenthaler, Meret Oppenheim, Frida Kahlo in Louise Bourgeois z nekaj nedavnimi pridobitvami nebelih umetnikov, kot so Norman Lewis, Beauford Delaney ali Kazuo Shiraga, japonski umetnik, ki je ustvarjal z vsem svojim telesom.

S spremembami bodo najprej seznanili člane muzejskega kluba, ki imajo tudi sicer veliko prednosti, vsem pa že zdaj kažejo ­videoposnetek, ki poudarja večjo raznolikost ustvarjalcev in kaže arhiviranje del. »Muzej moderne umetnosti je laboratorij, in javnost je povabljena k sodelovanju z njegovimi eksperimenti,« so navedli izjavo prvega direktorja Alfreda­ H. Barra ml. iz leta 1939. ­Poudarili so, kaj vse se je spremenilo od odprtja leta 1929, z razširitvijo pa bodo ponudili daljša odprtja in večjo dostopnost za vse, prostor za poglobljeno ­razmišljanje o posameznih delih kot tudi za srečanja in konverzacijo. »Resnična vrednost razširitve ni več prostora, ampak prostor, ki daje možnost ponovnega razmisleka o izkustvu umetnosti v muzeju,« je zatrdil sedanji direktor Glenn D. Lowry.