Podobe in pogledi ženske

V galeriji Cukrarna bo jutri zaživela skupinska razstava Vračanje pogleda, ki bo do 21. avgusta 2022 prinašala pogled na izsek ustvarjalnih procesov in praks skoraj šestdesetih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih umetnic od devetdesetih let do danes.

Lepota, ki govori sama zase

»Gre za zaokrožen, nikakor pa ne zaključen pogled na omenjeno obdobje, katerega umetnostnozgodovinski narativ je glavnina avtoric odločilno zaznamovala – nekatere izmed njih so umetnostno prizorišče že zapustile, spet druge nanj šele vstopajo. Marsikatero od izbranih del velja za referenčni zgled določenega časa ali pa je pionirsko v avtorskih pristopih in izvedbi,« so zapisale kustosinje Alenka Gregorič, Mara Anjoli Vujić, Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak, pri tem pa dodale, da se številni eksponati osredotočajo na specifične družbene tematike, vprašanja identitete, spola, feminizma in reprezentacije umetnic v umetniškem sistemu.

»Pozornost je bila namenjena tudi umetnicam, ki so vztrajale pri določenem izrazu, poetiki, formi ali konceptu, in tistim, ki so omogočile bolj sistematičen pogled na določene dogodke iz preteklosti,« še poudarjajo kustosinje, ki so obsežen nabor slik, skulptur, videov, fotografij, grafik, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov ter dopolnjujoč diskurzivni program umestile v štiri vodilne tematske sklope; ti se osredotočajo na urbano in naravno krajino, telo oziroma figuro, umetnostni sistem ter družbenopolitično okolje.

Ker se omenjene teme marsikateri umetnici povezujejo in prepletajo, so kustosinje »postavitev ustvarile v smeri pogleda, ki bi kar najbolje poudaril posamezne likovne, vsebinske in konceptualne povezave med avtoricami ter njihovimi poetikami«, smer pogleda, nakazana tudi v naslovu razstave, pa – kot je v knjigi in televizijski seriji Načini gledanja izpostavil že John Berger – odpira vprašanje o tem, kdo je gledalec in kdo predmet pogleda. Podoba ženske je bila (in je) namreč najpogosteje »predmet želje in zadostitve moškemu pogledu, umetnice pa so vse prevečkrat ustvarjale daleč od oči javnosti«.

Preseganje stereotipnega razumevanja spolov

Tudi vizualna umetnica Tanja Lažetić izpostavlja, da v zgodovini likovne umetnosti najdemo »nešteto upodobitev ženskega telesa, izkušnje umetnic pa odpirajo polja drugačne senzibinosti. Priča smo poplavi razstav, na katere so povabljene le umetnice, a v času vračanja k tradicionalnim vrednotam in omejevanju ženskega telesa moramo o svoji telesih kričati še bolj na glas«.

Naslov razstave lahko povežemo tudi z dejstvom, da se še pred nekaj leti nikomur ni zdelo čudno, če so na razstavah sodelovali samo moški, pravi grafičarka in vizualna umetnica Zora Stančič. »Zdaj, ko smo končno postali bolj pozorni na enako vključenost spolov, se zdi, da smo presenečeni, koliko vrhunskih umetnic je med nami in da so prisotne na vseh področjih ustvarjanja. Na žalost je še daleč dan, ko bomo ženske in moški na področju umetnosti, pa tudi širše v družbi, zares enakopravni – in prav zaradi tega je treba s tovrstnimi razstavami izzivati javno mnenje,« še dodaja.

Če kustosinje izpostavljajo, da določene teme, predvsem pa mediji na razstavi niso dobili svojega prostora, kajti potrebovali bi vsaj še enkrat več galerijske površine, da bi jih mogli prikazati, vizualna umetnica in umetnostna teoretičarka Uršula Berlot Pompe poudarja, da širina kuratorske zasnove omogoča »vzporejanje vsebinsko in formalno raznolikih del in tako sporoča, da je mesto umetniške ustvarjalnosti predvsem mesto svobode – svobode umetniškega izraza, konceptualnega, percepcijskega ali tehnološkega eksperimenta, politične kritike ali družbene refleksije«.

Pregled vizualne umetnosti ženskih avtoric v sodobnem prostorskem in časovnem kontekstu omogoča spoznavanje specifičnih avtopoetik in spodbuja vzpostavljanje novih idejnih povezav med njimi ter svežih interpretativnih pristopov, pravi, naslov razstave pa izraža tudi »suverenost pogleda sodobne ženske in ženski ustvarjalni potencial, ki temelji na fluidnosti in recipročnosti, torej kvalitetah, ki presegajo stereotipno razumevanje spolov. Osebno me sodelovanje na razstavi navdaja tudi z radovednostjo o vplivu novega prostorskega in tematskega konteksta na že videno svetlobno delo, ki v novi razstavni konstelaciji pridobi tudi nove pomene«.