Pocestnice Voranca Vogla v Izoli

Fotoreporter in fotograf Voranc Vogel je cenjen del uredništva ­fotografije časnika Delo od najstniških let. Prav tako, kot je cenjeno njegovo poklicno delo, za katero je prejel številne nagrade in priznanja, lahko trdimo za njegovo umetniško fotografijo. Do zdaj je imel devet samostojnih razstav in vrsto odmevnih gostovanj na skupinskih razstavah doma in po svetu.

Zmožnost smejati se v brk nelagodju

Ugled, ki ga je Voranc Vogel deležen med kolegi fotografi in ljubitelji fotografije širše, je več kot zaslužen. Sposoben je videti in ujeti vse tiste trenutke, ki jih sleherniki med drsenjem čez vsakdan sploh ne opazimo. Z ogledom njegovih fotografij se nam ti trenutki vsaj delno vrnejo, in če se jim primerno posvetimo, se bomo morda tudi sami naučili dojemati svet nekoliko drugače, v približku skozi avtorjeve oči. Enako velja za razstavo fotografij Pocestnice, ki jo bodo odprli danes ob 18. uri v izolski galeriji Salsaverde. Posebnost tokratne razstave je, da fizično fotografij ne bo mogoče videti, bodo pa dostop­ne QR-kode, ki nas bodo popeljale do posamezne podobe.

»Tokratna razstava se morda na prvi pogled zdi drugačna od prejšnjih, a naj vas videz ne zapelje. Morda celo najiskreneje prikazuje moja fotografska samopričakovanja. Ko sem delal izbor, sem se sprehajal med tisočerimi fotografijami, ki so morda neestetske, skoraj grde, a imajo močno sporočilo, in med estetskimi, za katere onkraj vizualne usklajenosti nisem našel primernega pomena. Fotografije, ki jih na razstavi mimogrede ni mogoče videti v živo, so torej kompromis med videzom in pomenom. Ali natančneje, večni nemogoči kompleks vsakega avtorja,« je pred odprtjem povedal Voranc Vogel.

Fotografije so nastale z mobilnim telefonom na dopustu. Naslov fotografije: Danced to the End of Love. FOTO: Voranc Vogel

Kode svobode, kode življenja

Zamisel za tovrsten pristop k predstavitvi fotografij se je utrdila v času koronavirusa, ko so QR- kode močno zaznamovale naše življenje, nam omogočale gibanje in omejevale dostop. »Razstava bi morala biti lani, pa se je galeristka odločila drugače. Nič za to, QR-kode so, kot je precizno v spremnem besedilu k razstavi zapisal Marcel Štefančič, [...] dobile, pridobile oziroma ohranile širši pomen. Tako kot načeloma na ulicah, v naši okolici ni 'nič za videt', tako tudi na sami razstavi ni nič zares tam. Pa vendar lahko pozorno oko skozi lečo telefona zazna trenutek, ki bi, kot je zapisal Marcel Štefančič, vznemiril inšpektorja Clouseauja. Živimo v časih, ko se zdi, da je življenje neulovljivo, ko vlada Fomo, me te fotografije pomirjajo. Ne v smislu, da ničesar ne zamujam, pač pa, da lahko uživam in ustvarjam tudi v nesmiselnih trenutkih, ki jih ponuja življenje. Če le najdem čas in pogledam okoli sebe, me nič ne more presenetiti.«

Večina fotografij iz cikla Pocest­nice je nastala, ko je bil avtor na dopustu, najpogosteje v prvih dopustniških dneh, ko je odložil profesionalni fotoaparat in šel s telefonom v kopalkah na plažo. »Ali čez mesto – ne v kopalkah. Takrat se je, ko bi moral začeti počivati, zbudil moj ustvarjalni duh. Če bi bil pravi marksist, si dopustniškega parjenja z delovnim sabo nikoli ne bi odpustil. A kaj, ko se enoosebnega sindikata 'ne splača' ustanavljati. Sploh, če si hkrati edini delavec in lastnik produkcijskih sredstev. Vendar, ker živim v utvari, da nisem pravi kapitalist, razumem, da je čas, 'zapravljen za nedelo', pomemben del ustvarjalnega procesa.« Za konec nam je tudi zaupal, zakaj je razstavo naslovil Pocestnice. Odgovor je preprost: »Ker so nastale na cesti in so naprodaj.«