Petnajst minut slave, ki še vedno trajajo

Življenje Andyja Warhola (1928–1987), umetnika, ki je izumil popart, je polno vznemirljivih detajlov, a vselej se v spomin najprej prikrade tista značilna pločevinka Campbellove juhe, ki jo je vsaj v Evropi bolj malo ljudi okusilo, a jo prav po njegovi zaslugi skoraj vsi poznajo. Podobno kot značilne barvne portrete Marilyn Monroe in drugih znanih osebnosti. To in še mnoge druge podobe Andyja Warhola razkriva težko pričakovana razstava v londonski galeriji Tate Modern, ki so jo odprli včeraj in bo na ogled do 6. septembra.



Ekscentričnega moža, ki ga je avtor njegove biografije Blake Gopnik postavil na vrh najvplivnejših umetnikov 20. stoletja, celo nad slikarja Pabla Picassa, se najpogosteje spomnimo z razmršenimi lasmi, resnim izrazom na obrazu in bledo kožo. Takšen je namreč eden njegovih najbolj znanih avtoportretov iz leta 1986 v značilni rdeči barvi. Lasulje, ki so soustvarjale prepoznaven videz, so le majhen del od stotih eksponatov, ki bodo na ogled v Tate Modern, pa vendar v posebno luč postavljajo umetnikovo edinstveno osebnost in življenje, je za Guardian poudaril eden od kuratorjev razstave Gregor Muir: »To so izjemni predmeti, ki so po svoje podobni njegovemu oblikovanju, saj so temni zadaj in spredaj svetli. Lasulje so del Warholove osebnosti in Warhol sam je bil umetniško delo.«
 

Seks, transvestiti, smrt in vera

V eni pomembnejših retrospektiv, namenjenih temu umetniku v zadnjih dveh desetletjih, bodo na ogled še številna njegova manj znana dela, med njimi obsežna serija portretov transvestitov iz leta 1974. Takrat je dobil naročilo italijanskega trgovca z umetninami Luciana Anselmina, naj stopi korak naprej od pločevink juhe in portretov zvezdnikov in ustvari kaj bolj drznega. Ker je bil že preveč znan, je v newyorški bar Gilded Grape, kjer so se zbirali transvestiti, poslal mlade sodelavce, da so pripravili teren.



Serija Dame in gospodje Andyja Warhola vsebuje 268 barvitih portretov transspolnih žensk, 25 jih je prvič na ogled v Veliki Britaniji. Prava imena portretirank so bila dolgo skrivnost, navsezadnje je bil to čas, ko so se v New Yorku vrstili številni napadi na transspolne osebe. Kljub vsemu so do danes nekatere identificirali, med njimi je, denimo, Marsha »Pay It No Mind« Johnson, ki je imela ključno vlogo pri stonewallskih uporih leta 1969. V Veliki Britaniji je prvič na ogled tudi deset metrov dolgo platno z naslovom Šestdeset zadnjih večerij, eno zadnjih pomembnejših del pred njegovo smrtjo leta 1987.

Seks, transvestiti, smrt in vera so stalnice v Warholovem umetniškem opusu in tudi neločljivo povezane z njegovim življenjem. Njegova starša Ondrej in Julija Varhola sta z območja zdajšnje Slovaške emigrirala v Pittsburg v ZDA. Tam sta leta 1928 dobila tretjega sina in mu dala ime Andrew, kar je pravzaprav amerikanizirana oblika očetovega imena.

Andrew Warhola je bil že od malega šibkega zdravja (prizadela ga je redka bolezen živčnega sistema, ki je med drugim uničila pigment v njegovi koži) in zatorej velikokrat obsojen na ležanje v postelji. Mati mu je čas krajšala z učenjem risanja, kar je kmalu postalo njegova najljubša prostočasna dejavnost, skupaj s poslušanjem radia in lepljenjem plakatov znanih osebnosti okoli postelje. Ko je bil star devet let, je dobil svoj prvi fotoaparat in že kmalu začel razvijati svoje fotografije. Oče je prepoznal sinov talent in v njegovo izobraževanje vložil vse prihranke. Ko je leta 1942 umrl, je bil Andrew tako potrt, da ni mogel niti na pogreb. Kljub temu je istega leta končal srednjo šolo in se vpisal na univerzo, kjer je študiral grafično oblikovanje.


 

Ponovitve

Leta 1949, kmalu po diplomi, se je preselil v New York in si začel služiti denar kot ilustrator v oglaševanju. Mati mu je sledila nekaj let pozneje in živela z njim vse do svoje smrti leta 1972. Ko so natisnili enega njegovih prvih izdelkov, serijo ilustracij za čevlje, se je zgodila tiskarska napaka: pri priimku se je izgubil zadnji a. Spremembo je sprejel in ji dodal še mladostnejšo različico svojega rojstnega imena, Andy.

Zaposlil se je pri reviji Glamour, ves čas slikal portrete mladih moških in pripravljal razstave. Leta 1961 je izumil koncept popart, leto pozneje pa končno zares zaslovel – s slovito Campbellovo juho.

Pri tem zasluge pripisujejo njegovi znanki, lastnici galerije Muriel Latow, ki mu je na vprašanje, kaj naj naredi, da bo dosegel 15 minut slave, po katerih je tako hlepel, v zameno za 50 dolarjev plačila svetovala, naj naslika nekaj, kar vidijo ljudje v vsakdanjem življenju – »kot je pločevinka juhe«, je Victor Bockris opisal v biografiji The Life and Death of Andy Warhol.

Ne glede na to, ali je to res ali ne, naslikal je konzervo juhe Campbell, in to v stotih ponovitvah, jo razstavil in zaslovel. Rad je imel zvezdnike, njihov način življenja, vse, kar je povezano s slavo, in se oprijel tudi tega. Kultnemu in najbolj prepoznavnemu Marilyninemu diptihu, sestavljenemu iz 50 podob, je dodajal portrete številnih drugih znanih osebnosti, kot so Elizabeth Taylor, Elvis, Debbie Harry, Mick Jager, Marlon Brando, Mohamed Ali ter navsezadnje iranski šah Pahlavi in kitajski vodja Mao Zedong. Njegov opus portretov, katerih rdeča nit so ponovitve, ne le osebnosti, temveč vsega, kar ga je obkrožalo, od kokakole do dolarskih bankovcev ali ustnic Marilyn Monroe, velja za enega najdragocenejših v svetu umetnosti. Delo Osem Elvisov (1963) so, denimo, leta 2008 prodali za sto milijonov dolarjev.
 

Divji časi v Tovarni

Ko je ta sramežljivi in slave željni homoseksualec leta 1964 odprl svoj studio, poimenoval ga je The Factory (Tovarna), je hitro ustvaril najbolj zaželen prostor v New Yorku. K njemu se je zgrinjalo vse, kar je bilo ekscentričnega in avantgardnega, vse, ki je tedaj nekaj veljalo ali si je želelo veljati. Andy Warhol je v tem – čeprav se je menda na smrt otepal tesnih stikov in ga je vsak nenaden dotik vrgel iz tira – neznansko užival in dokazoval, da je z denarjem mogoče kupiti vse, tudi prijatelje. V njegovi tovarni so se rojevale zvezde in uspešnice, kakršna je Walk on the Wild Side, s katero se je Lou Reed poklonil transvestitom, ki jih je tam srečeval. Tam so nastali Velvet Underground, Warhol je bil kratek čas celo menedžer tega svojega hišnega benda, ki se je razvil v eno najbolj vplivnih skupin vseh časov.



V tistih divjih časih, ko je užival v vsem, kar je bilo umetno, kičasto, plastično, se je skoraj srečal tudi z nečim, česar se je kot izjemno talentiran hipohonder grozno bal – s smrtjo. Leta 1968 je nanj streljala radikalna feministka Valerie Solanas, ker da je imel »preveč vpliva na njeno življenje«. Warhol si od poškodb tako fizično kot psihično ni nikoli povsem opomogel. Sedemdeseta so bila tudi zato leta tavanja, izgubljanja v depresijah, sprejemanja dobro plačanih ponudb, samotarstva in ukvarjanja s površinskostjo, kar se je bogato (tudi v finančnem smislu, saj je imel zelo dober nos za posel) odražalo v njegovi umetnosti.
 

Zadaj ni ničesar

Vsega skupaj je režiral in produciral več kot sto filmov, med najslavnejšimi je Spanje, bizarna uprizoritev njegovega takratnega ljubimca, pesnika Johna Giorna, med skoraj šesturnim spancem, napisal več knjig, med njimi biografijo Filozofija Andyja Warhola (v prevodu je izšla pri založbi Modrijan) in se celo pojavil v seriji Ladja ljubezni. Če bi imel svoj šov, bi ga imenoval Nothing Special in bi govoril o ničemer. Ali kot je dejal v enem od intervjujev: »Če bi radi izvedeli vse o Andyju Warholu, samo poglejte površino: na moje slike in name, kajti tam sem. Zadaj ni ničesar.«



Le nekaj mesecev po tistem, ko je ustvaril Šestdeset zadnjih večerij, ki ponazarja njegovo obsesijo z vero in minljivostjo, je dokončno srečal smrt. Po operaciji žolčnika je odklonil ponovni pregled, zapletlo se je in nekaj dni pozneje, 22. februarja 1987, je umrl. Odtlej sta se njegov ugled in vpliv samo še povečala.