Občudovala menihe in sama živela za umetnost

»Sedaj šele se lahko zagledam v svoje življenjsko delo iz te plati, ki mi je dalo naslov. Kako zaživim z vsakim časom, v katerem so nastajale skupine slik! Vse lahko gledam iz sončne strani z divnimi pridobitvami, z globokimi doživetji, ne le z umetniškimi, temveč tudi z duševnimi,« je slikarka Elda Piščanec zapisala v svoj dnevnik oktobra leta 1967, teden dni, preden je za vedno zaspala za kuhinjsko mizo na dvorcu Vinegrad (Majpigl) pri Dobrni. Pogled na njene skupine slik, grafik pa tudi sakralne umetnosti – ob razstavi 99 njenih del – ponovno odpira razstava Elda Piščanec v Narodni galeriji. Na ogled je do 18. septembra.

Prav v zapisu tega dne Elda Piščanec razgrinja pogled na življenjsko delo, dobe, ki jih je razdelila v otroško, iz katere da ne more nič več najti, na obdobje pri Rihardu Jakopiču, kjer je »delala nekaj cvetja« ter ji je »odpiral znanost gledanja barv, svetlob in senc«, in pri profesorju Petru Žmitku v Litiji, kjer so »zlasti gojili slikanje pokrajine«. Kot tretjega je navedla zagrebškega slikarja Ivana Tabakovića, ki jo je pripravljal za akademijo, tam so se »učili akt risati«, izdatno pa da ji je »seveda skrivaj« pomagal tudi kipar France Gorše.

Kot četrto izpostavlja firenško akademijo (na zagrebško ni bila sprejeta), kamor se je vpisala stara skoraj 28 let. Tam so slikali ves dan, »štiri ure dopoldne akt, popoldne tihožitja, grafiko in predmete«. Kot peto je označila za »menda višek, tj. Pariz.« Po njenih besedah znajo Francozi svojo umetnost tako razlagati kakor vsak znanstvenik svoje disertacije. »Secirajo jo od vseh strani ter dokazujejo nato svoje razprave, medtem ko je pri Italijanih vsak umetnik padel iz neba, čeprav tudi tam ne manjka razlag, toda je vse misterij. In zdaj, kaj je iz vsega – po študiju je prekrila Lhotova šola florentinsko akademijo, Moris Denijeva in Desvaillèjeva pa mi je dala možnost, da poljubno delam kompozicije,« je zapis iz njenega dnevnika, s katerim se je ozirala na svojo umetniško pot, zdaj pa tega dopolnjujejo njena dela na razstavi, ki Eldo Piščanec izpostavlja kot pozabljeno umetnico, slikarko in grafičarko.

V osrednjem delu so predstavljeni njeni vrhunci, ogledati si je mogoče njene osebne fotografije in skicirke, pred nedavnim pridobljeno grafično zbirko, v tako imenovani sakralni sobi pa so na kratkem filmu predstavljena njena sakralna dela, ki sestavljajo pomemben del njene umetnosti.

S Pedrom Gómezom, kolumbijskim muralistom

Eno prvih in pomembnejših sakralnih del je Elda Piščanec ustvarila leta 1937 s podobo Kristusa Kralja za istoimensko cerkev v rudarskem naselju v Hrastniku, pojasnjuje avtorica razstave Sara Müller. Ta nabožna monumentalna podoba je pomembna oziroma impresivna že zaradi svoje velikosti, predvsem pa zato, ker so v spodnjem delu upodobljeni ljudje iz Hrastnika in poosebljajo zemeljska občutja, v zgornjem delu pa je Kristus Kralj, čigar obraz ob zahajajočem soncu še nekaj časa žari. So ji pa očitali, da ima Kristus na tej oltarni sliki preveč žensko telo, navaja slabe štiri minute dolg televizijski portret Miniature – Pozabljeni Slovenci: Stara tetka, ki mu je mogoče prisluhniti tudi na razstavi.

V cerkvi Kristusa Kralja v Hrastniku so na oltarni sliki iz leta 1937 v spodnjem delu upodobljeni ljudje iz Hrastnika in poosebljajo zemeljska občutja, v zgornjem delu pa je Kristus Kralj, čigar obraz ob zahajajočem soncu še nekaj časa žari. FOTO: Arhiv Narodne galerije

»Ko je študirala v Firencah, se je na akademiji spoprijateljila s Kolumbijcem Pedrom Nelom Gómezom, sicer inženirjem, s katerim sta se veliko družila, hodila sta k reki Arno in skupaj slikala. Učil jo je, naj ljudi ne slika samo takšnih, kot jih vidi, ampak kot so, naj jih ne jemlje kot modele, temveč kot ljudi iz resničnega življenja, se pravi drugače od akademskega načina. Zdi se, da je ta njegov nauk odmeval v njenih poslikavah cerkva, v rudarjih, ki jih je naslikala v Hrastniku,« je povzela sogovornica in opomnila, da je Gómez po vrnitvi v Kolumbijo postal predstavnik muralističnega gibanja po mehiških vzorih, katerega vodja je bil Diego Rivera, življenjski sopotnik Fride Kahlo.

Tudi pri cerkvi v Stranicah pri Slovenskih Konjicah, pri kateri je večinoma v vojnih letih (1940–1946) poslikala celotno notranjost, je, denimo, Jožef prikazan kot tesar. Kot je še dodala sogovornica, je v primerjanju z deli Pedra Gómeza v Kolumbiji našla nekaj paralel. Med njena dela so vpisane še poslikave v cerkvi Svetega križa nad Dravogradom, ki je bila med vojno porušena, ter oltarna podoba v cerkvi v Borovici v Bosni, ki jo je leta 1993 doletela ista usoda, ter zazidana gotska okna cerkve sv. Roka v Selah pri Slovenj Gradcu. Ukvarjala se je tudi s kiparjenjem in modeliranjem in med drugim izdelala mavčni relief križevega pota v cerkvi sv. Martina v Šmartnem v Ljubljani ter poslikave kapele na Vinegradu s prizorom oznanjenja.

Dekle v poletni obleki

Med njena najbolj poznana dela se uvrščata Dekle v poletni obleki iz stalne zbirke Narodne galerije, odsev kubističnih osnov, ki jih je leto dni pred koncem študija v Firencah spoznala pri Andréju Lhotu v Parizu, ter Avtoportret iz leta 1933, ki ga hrani Umetnostna galerija Maribor. Za grafiko Speče device je na firenški akademiji dobila nagrado, leta 1938 pa je v Fyens Forumu v Odenseju na Danskem skupaj s Hinkom Smrekarjem z več grafikami predstavljala Jugoslavijo na grafični razstavi, ki je potovala tudi v druga severnoevropska mesta. Njene monotipije so bile še posebno pohvaljene v švedskem časopisju.

Njeno najbolj poznano delo je Dekle v poletni obleki iz stalne zbirke Narodne galerije, odsev kubističnih osnov, ki jih je leto dni pred koncem študija v Firencah spoznala pri Andréju Lhotu v Parizu. FOTO: Arhiv Narodne galerije

Kot kaže aktualna razstava, za katero je večina del izposojena iz zasebnih zbirk, je bila pri motiviki zvesta modi tistega časa. »V glavnem je upodabljala ljudi, veliko je portretov in avtoportretov, tudi tihožitij, še zlasti cvetličnih, a to tudi zaradi želja naročnikov. Kar nekaj je aktov, ki so v glavnem nastali na akademiji, zgodnejše vedute so iz firenškega obdobja, poznejše pa iz Vinegrada,« je ob razstavljenem naštevala Sara Müller. Stroka jo pozicionira v realizem, ki ga je razvijala v več smereh; tudi pod vplivi italijanskega verističnega gibanja, ki je podobno kot pri nas realizem zapovedovalo upodabljanje ne samo zunanjosti človeka, temveč tudi izraza njegove notranjosti.

Glavni mentor in profesor Elde Piščanec na firenški akademiji je bil znani slikar Felice Carena, ki je na akademijo prišel kot predstavnik rimske secesijske šole, močno zaznamovan s postimpresionizmom Paula Cezanna in Paula Gauguina, a je izoblikoval močan lasten nazor. Kot profesor je učence vzgajal v duhu vrnitve k barvam in dojemanju telesnosti 16. in 17. stoletja, bil je eden od vodilnih predstavnikov »vračanja k redu«.

Narodna galerija je pred kratkim kot darilo pridobila tudi grafično zbirko Elde Piščanec, med drugim tudi delo z naslovom Južni motiv, (1928) akvatinta. FOTO: Arhiv Narodne galerije

Pri Celestinu Celestiniju, učencu enega največjih italijanskih mojstrov Giovannija Fattorija, pa se je učila grafike. »Italijani so gradili tako, da je vse podrejeno kompoziciji, podpirajo jo tudi barve. Ko je še pred koncem študija odšla v Pariz, študirat cerkveno slikarstvo v zasebnih šolah slikarjev Mauricea Denisa in Georgesa Desvallièresa ter pri Andréju Lhotu, pa je začela uporabljati dosti svetlejše barve, ne nasprotujoče si, čemur je sledila v cerkvenih delih. V posvetnih je bila zvestejša vplivom italijanske šole, od katerih se je poskušala oddaljiti, a mislim, da jim je bila bolj zvesta, kot si je bila pripravljena priznati,« je prepričana sogovornica.

Likovni kritik dr. Milček Komelj je ob retrospektivni razstavi ob slikarkini 35. obletnici smrti na Velenjskem gradu pred dvema desetletjema zapisal, da je Elda Piščanec »v sožitju z naravo in ljudmi ter zazrtosti v svetopisemske legende ostala iščoča povezovalka nasprotij, a je tudi v ubranosti linearnih ritmov ali barvnih harmonij ohranjala notranjo napetost in živost, ki jo je izžarevala z barvno sublimacijo. Četudi je bila generacijsko vrstnica ekspresionistov, je s povezovanjem ekspresivnosti in zaokrožene konstrukcijske dognanosti ter slikovitejšega realizma prej videti sopotnica umetnikov prehodne Četrte generacije.«

Na razstavi si je mogoče ogledati tudi Tihožitje s konjsko lobanjo (Tihožitje z zeleno vazo) iz leta 1928, ki jo je Narodna galerija pridobila pred kratkim. FOTO: Arhiv Narodne galerije

Za preživetje je poučevala likovni pouk

Toda ker se ni mogla preživljati samo s slikarstvom, je kar petnajst let poučevala v srednjih šolah v Ljubljani, Murski Soboti, Kranju in Trbovljah. Med drugim je bila učiteljica dr. Naceta Šumija, poznejšega slovenskega umetnostnega zgodovinarja in pomembnega pedagoga, ki je o njej dejal, da nikoli ni silila v ospredje, nikoli povzdignila glasu niti nikoli ni šla svojim dijakom na živce. Po besedah avtorice aktualne razstave so njeno življenje precej približali njeni dnevniki, sicer zelo intimni in osebni. A ko jih bereš, pravi sogovornica, se zdi, kot da se je zunanje življenje ni zelo dotaknilo, bila je zelo usmerjena v svojo umetnost.

Občudovala je življenje menihov, o katerih je zapisala, da tako kot se menihi odpovedo družini in tuzemstvu in živijo za nezemeljske stvari, se tudi ona odpoveduje družini v prid svoje umetnosti. Bila je tudi organistka in pianistka, učila se je solo petja, bila je vpisana na akademijo za glasbo. Kot še povedo v televizijskem portretu, je bila po eni strani krhka, po drugi pa močna in prepričana sama vase.

Pri motiviki je bila tudi zaradi želja naročnikov zvesta modi tistega časa, portretom in avtoportretom, tudi tihožitjem, še zlasti cvetličnim, kakršno so Lilije v vrtu (1931) iz zasebne zbirke. FOTO: Arhiv Narodne galerije

Umetnica, ki se je rodila visokemu carinskemu uradniku v Trstu konec 19. stoletja in odraščala v Ljubljani ter ustvarila opus okoli 500 del, je v 30. letih v tovarni Dekor v Kosezah slikala keramiko, del svojega ateljeja pa ji je odstopil slikar in lutkar Milan Klemenčič na Vodnikovem trgu v Ljubljani, kjer je naslikala veliko aktov.

V tistih letih je slikar France Godec, razkriva ohranjena korespondenca, zapisal: »Vi ste tako mirna, človek v Vaši bližini kar zdravi. Vi se skušate, in to uspešno, popolnoma približati moderni, pa že s svojo naravo tvorite popolno nasprotje tistemu studencu, ki bruha iz sebe dinamizem abstraktne umetnosti. Muzika Vaših barv me spravlja v podobno štimungo kot Debussy s svojim orkestrom. Pri Vas ni herojskega poleta, temveč idilika trecenta. Vi še vedno ljubite lepoto naivnega idealizma in romantike (kakor otoček sredi hudournika), medtem ko se moderen človek roga vsem cveticam devištva […].«