»Ob tesnobi občutek nadrealnega, filmskega«

»Navajena sem biti sama, tudi ­restavratorsko delo je precej samotno; vendar je neizmerno velika razlika, če si v osami po lastni izbiri ali si v to prisiljen,« je povedala restavratorka in konservatorka ter fotografinja Karmen Čorak, ki je v izolaciji svojega stanovanja v Benetkah. Praviloma­ turistično obleganemu mestu danes nenavadno pristoji uradni naziv La Serennisima. Spokojna.

Etimoloških razlag za pojem La Serennisima je kar nekaj, to je lahko najvišja državna avtoriteta, gospostvo nad morji, vzvišena mirnost, preudarnost pri urejanju notranjih in zunanjih zadev nekdanje republike ali celo spoštljivost, ki jo je mesto skozi zgodovino izkazovalo obiskovalcem. Kakorkoli že, danes ima drugačen pomen, zaradi epidemije koronavirusa so Benetke opustele, prebivalci so prisiljeni v popolno izolacijo.

»Velikokrat bi si človek želel, da bi se lahko za kratek čas odmaknil od sveta. Zelo rada berem in tukaj, v svojem stanovanju nedaleč od Campa San Barnaba, sem obkrožena s knjigami, saj je stanovanje last pisatelja, ki živi v Milanu. Vendar v na videz idealnih razmerah ne zmorem koncentracije za branje, med listanjem strani se izgubljam, misli odtavajo, stiska je čedalje večja,« je dejala Karmen Čorak. V muzeju Gallerie dell'Accademia, kjer je zaposlena,­ so dovolili, da delo opravljajo doma, ustanova je zaprta, le en dan v tednu mora opraviti dežurstvo.

Prepovedani tudi sprehodi

»Ugotavljam, da je delo pod časovnim ali kakšnim drugim pritiskom veliko bolj stimulativno in manj naporno kot ob takšni izolaciji,« je poudarila. Sama spada v generacijo, ki uporablja vse družbene medije, vendar poklicno in predvsem vzporedno nič ne more nadomestiti živega stika z ljudmi. Šele takrat ima občutek, da je res del celote, izbranega kroga sodelavcev in prijateljev s podobnimi interesi.

Nazadnje so se v beneškem književnem krogu, ki se imenuje Casa delle parole (Hiša besed), sestali pred desetimi dnevi, odtlej stikov, razen medmrežnih, ni več. Karmen Čorak naj bi na enem od večerov predstavila Kosovelovo poezijo na temo vetra, zdaj bo to počakalo. Kot bo počakalo nešteto drugih stvari, kot so koncerti, razstave in sprehodi. Ti, razen za lastnike psov, niso več dovoljeni, ne more se niti sprehoditi do beneških Vrtov, kaj šele, da bi tam sedla na klop. Prebujajoče se pomladi sploh ne opazi, z izjemo kakšne mimoze, ki se razcveta za kakšnim od neštetih beneških zidov, je iz njenega stanovanja videti le zidovje in zeleno vodo kanalov.

V zadnjih letih je bilo veliko govora o preobljudenosti Benetk in neznosni invaziji turistov, kar seveda je problem, vendar Karmen Čorak pravi, da stalni rezidenti, ki poznajo mesto, tudi v najbolj turističnih mesecih najdejo mirne ulice in trge, kamor obiskovalci skoraj ne zaidejo. Sedanja blokada mesta tako niti v tem pogledu ne prinaša pozitivnega občutka, prav nasprotno, če se človek odpravi na nujno pot – sem zdaj spada le še obisk najbližje trgovine –, se sooča bodisi z opustelimi ulicami bodisi z redkimi mimoidočimi, vsak pa se takoj umakne od prihajajočega.

Kolektivni šok

»Ob naraščajoči tesnobi se poraja občutek neresničnega, nadrealnega, filmskega, nekateri poskušajo vsaj nekoliko uiti prisiljeni izolaciji, četudi so sankcije za kršitve zelo ostre,« je povedala Karmen Čorak. Neki njen prijatelj se, recimo, vsako noč ob dveh zjutraj za nekaj ur poda na pohod po ulicah in fotografira. Njej se zdi, da je del kolektivnega šoka, ki je prizadel nacijo, ob tem so prišle na dan tudi nekatere karakteristike Italijanov, ki jih svet ne pozna. Praviloma so širokosrčni in odprti, zdaj bolj osredotočeni nase, le zadnja dva večera z glasbo in petjem na balkonih kažejo željo po druženju. Vsi so izredno hvaležni zdravnikom in medicinskemu osebju, tudi sama ima med njimi nekaj prijateljev in znancev, zato lahko iz neposrednih stikov priča o njihovi neizmerni ­požrtvovalnosti.

Nudi tolažbo morda religija ali kakšna druga oblika novodobne spiritualnosti? Čeprav je večna iskalka življenjske poti – veliko je potovala, pred Benetkami je nekaj desetletij živela v Rimu –, je presežno v tem smislu nikoli ni pritegnilo. Vse bolj so ji blizu ljudje, ki so se odločili za pristno sobivanje z naravo, kar nekaj njenih prijateljev se je odločilo za radikalen prelom z dotedanjim načinom življenja – eden je denimo odšel na Novo Zelandijo, drugi v Ruando ...

Za zdaj se poskuša prebiti iz dneva v dan tudi tako, da pozorno, vendar premišljeno dozirano, spremlja novice. Redno recimo spremlja dnevno predstavitev knjig prek facebooka, ki jih pod sloganom Iorestoacasa (Ostajam doma) prezentira arhitekt Stefano Boeri. Ne gre za klasične literarne ocene niti za predavanja, temveč za tankočutne refleksije, katere knjige so in še opazno vplivajo na njegovo življenje. Kljub omenjeni težavi s koncentracijo pri branju sta na njeni mizi knjigi, ki se ju zelo veseli. Obe sta povezani z Japonsko, deželo, ki jo je morda najbolj očarala, in sicer Ombre Giapponesi (Japonske sence) Lafcadia Hearna ter Passione Sakura (Strast do sakure) japonske novinarke in pisateljice Naoko Abe.

Cvetoče češnje tam daleč

Sakura pomeni 'cvetoča češnja', simbol Japonske. Naoko Abe je v knjigi razkrila, da se je ta tradicija, kar zadeva raznovrstnost sort češnjevih dreves, ohranila zaradi ekscentričnega Angleža Collingwooda­ Ingrama, ki je bil v začetku prejšnjega stoletja tako navdušen nad japonskimi češnjami, da je številne sadike poslal nazaj v Anglijo. Ko je čez nekaj let ugotovil, da je na Japonskem vse manj sort in da jim grozi izbris, je več kot sto sort sadik spet poslal na Daljni vzhod ...
Tja se je še pred začetkom epidemije odpravljala tudi Karmen Čorak, na Japonskem je hotela končati knjigo, ki jo pripravlja že desetletje. Vendar bo moralo tudi to še počakati. Kar zadeva cvetoča drevesa, bi bila zadovoljna že s fotografijo razcvetene narave v Sloveniji. Zgolj nekaj mimoz, ki so se razcvetele na majhnem vrtu ob sosednji hiši, v današnjih napetih in sivih časih ni dovolj.