Naša jeza je brezmejna

Fotoreporter Tone Stojko je razstavo o demonstracijah, ki jih je spremljal od začetka poklicne poti, načrtoval več let. Zaradi epidemije je bil prisiljen narediti kompromis. Del fotografskega dosjeja o demonstracijah je razstavljen na panojih pred Muzejem novejše zgodovine.


Stojkov fotografski opus je izjemno širok – sega od gledališča do podvodnega sveta, od portretov Prešernovih nagrajencev do vragolij akrobatskih kolesarjev. Demonstracije so ena od Stojkovih vstopnih točk v svet profesionalnega fotožurnalizma. Energijo družbenih gibanj je začel dokumentirati v svojih študentskih letih, leta 1968, ko so šli ljudje na ulice, da bi se solidarizirali z okupirano Češkoslovaško. Tega poslanstva ni nikoli opustil. Tako kot je bil ob pravem času na pravem mestu leta 1968, leta 1972 ali leta 1988, tudi danes tovori fotografsko opremo tja, kjer se reči dogajajo. Začel je pri Tribuni, potem pa več desetletij kot fotoreporter in urednik vztrajal pri tedniku Mladina. Tehnično vzeto je Stojko danes upokojenec, v resnici pa se kot nekakšen duh vedno pojavi v žarišču dogajanja.



Stojkov fotografski zorni kot je specifičen. Četudi je kot fotoreporter največkrat neviden, je hkrati na strani tistih, ki protestirajo. Je neznansko hiter. Šviga s prizorišča na prizorišče, od motiva do motiva. Ko vodni top poškropi demonstranta, se zdi, da je namočil tudi Stojka. Ko sta Kajetan Kovič in Niko Grafenauer protestirala proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške, je bil Stojko hkrati del protestniške povorke in kronist dogodka. Ko dokumentira množico na Kongresnem trgu, zbrano ob posegu jugoslovanske vojske proti neodvisnemu tisku, jo slika z okna ljubljanske filharmonije, najstarejše kulturne institucije v mestu. Kultura in množica sta eno. Vojaška represija je nevidni kontekst fotografije.

Kdo je?

Toneta Stojka poznam dobrih trideset let. Domišljam si, da nekaj malega vem o njegovi fotožurnalistični metodi. Ni fotoreporter, ki bi čakal navodila pišočega novinarja, kje naj bo, če hoče posneti dobro fotografijo. Stojko ve, kje se bo nekaj zgodilo. Morda zaradi intuicije, morda zaradi dobre obveščenosti, morda enostavno zato, ker se veliko giblje in ker med gibanjem zavoha, da se nekaj dogaja. V sebi ima tako potrpežljivost kot neučakanost. Ko se reči dogajajo, bo potrpežljivo čakal, da se pred njegovim objektivom zgodi pravi motiv. Motiv, ki ga je čakal. Če ve, da se nekaj dogaja, pa sam ni v žarišču dogajanja, je neučakan. Razmišlja o nujnem premiku. Bilo je v času domovinske vojne, ko se je Stojko znašel na vsaj za silo mirnem koncu nove države, drama pa se je odvijala na drugem koncu. Na vsak način je hotel tja, kjer je bil dim in kjer je bil ogenj. Dvesto kilometrov proti vzhodu. In je šel.



Stojkov opus fotografij študentskega upora iz časa 1968–1972 je dobil ikonični status z več kot desetletno zamudo, na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil pri založbi Krt objavljen prvi zbornik o študentskem gibanju. Vendarle, če danes razmišljamo o študentskem gibanju, zasedbi filozofske fakultete, se nam iz spomina prikrade pred oči fotografija Jaše Zlobca, ki z žarom jeznega mladeniča nagovarja tovarišice in tovariše. V mapah z negativi fotografij, ki so danes shranjeni v Muzeju novejše zgodovine, se še vedno najdejo podobe, ki niso del kolektivnega spomina. In tja vendarle spadajo.

Včasih je gledalec ali bralec njegovih fotografij – ni napaka, Stojkove fotke tako gledamo kot beremo – v zadregi. Kje je stal, da je lahko fotografiral s tako neobičajnega zornega kota? Med letošnjimi kolesarskimi protesti je poskrbel, da je razkril poklicno skrivnost. Po mestu se je sprehajal z lestvijo. Ko je leta 1971 fotografiral študentsko povorko, ki se je premikala mimo Šumija in Drame proti Kongresnemu trgu, je splezal na meni nedoumljivo lokacijo. Vsekakor je bil na kraju, ki je vsaj tako visok kot trolejbus. Stojko pravi, da ni splezal na trolejbus, ampak na znamenje Sv. trojice, ki stoji nasproti uršulinske cerkve.
Pomlad in pozneje



Če je Stojko ujel v objektiv podobe gibanja, znanega po metafori slovenska pomlad, bi bil sklep, da je s temi podobami ujel tudi konec zgodovine, napačen. Ko gre za jezo, nezadovoljstvo javnosti, leto 1990 ni dramatična prelomnica. Fotografije iz časov vseslovenske ljudske vstaje (2012) ali neposredne sodobnosti so bolj dramatične od podob na Kongresnem trgu (1988), stavkajočih delavcev Litostroja (1987) ali stavke železničarjev (1988). Okoljevarstveni protesti so vsaj tako pisani kot protesti študentov v obdobju 1968–1972.

Nasilje

Kaj pa nasilje? 9. oktobra, dan zatem, ko je bila pred Muzejem novejše zgodovine odprta razstava Stojkovih fotografij Naša jeza je brezmejna, je mojster na facebooku objavil album podob, posnetih med zadnjim petkovim kolesarskim protestom. Ob tem se je vprašal, po kakšnem algoritmu policisti med mirnimi protestniki izbirajo tarče. Način, kako se policisti lotevajo mirnih protestnikov, je, če se sprehodimo skozi polstoletni niz Stojkovih fotografij, precej srhljiv. Nasilja je več kot tedaj, ko so študentje rušili idilo samoupravnega socializma. Nasilja je več kot leta 1988, ko se je skupnost uprla represivnemu posegu proti neodvisnemu tisku. Celo v času, ko protesti niso bili miroljubni, je bila reakcija policije bolj odmerjena, sorazmerna.

Stojkov opus demonstracij je izsek iz celote, ki nima konca. Izbrane fotografije, ki niso razstavljene na panojih pred Muzejem novejše zgodovine, bodo čez nekaj mesecev predstavljene v knjigi. Če bodo nekega dne izginili motivi, ki jih je več kot pol stoletja beležil Tone Stojko, bo to slab znak. Bo znak, da se je družba spremenila v resignirano gmoto.