Mušičeva poezija tišine na Dunaju

Dunaj – V Leopoldovem muzeju, kjer hranijo pomembno zbirko avstrijske secesije (Schiele, Klimt, Kokoschka), so sinoči odprli vrata velikanu slovenske umetnosti in njegovi poeziji tišine.



Zoran Mušič se na Dunaj »vrača« po več kot dvajsetih letih: leta 1992 so namreč razstavo njegovih del pripravili v Albertini, a je tokratna veliko obsežnejša.
Preizpraševalec vesti sveta
Na četrtkovem odprtju (udeležilo se ga je kar nekaj Slovencev) je bilo slišati veliko besed o življenjskih in umetniških postajah »pogumnega umetnika, velikega humanista, begunca 20. stoletja, ki je preizpraševal vest sveta«. Razstavo je z besedami, da je po Parizu, Barceloni, Gorici, Trstu in Ljubljani zdaj na vrsti Dunaj, odprl slovenski kulturni minister Tone Peršak.

Razstava Zoran Mušič: Poezija tišine na ogled postavlja 160 Mušičevih del in bo odprta do 6. avgusta. Pripravila sta jo direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger in kustos Ivan Ristić. Ta je pred tedni posebej za Delo povedal, da so razstavljena dela »priče neutrudnega umetnikovega iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega obstoja«. Zbrali so jih v različnih javnih ustanovah in zasebnih zbirkah v Avstriji, Italiji, Sloveniji in Švici in predstavljajo vsa obdobja umetnikovega ustvarjanja. Z razstavo želijo prikazati Mušiča kot pričo nekega obdobja. Slovenca, rojenega na meji z Italijo. Človeka, ki je govoril številne jezike. Svetovljana, ki je živel v Benetkah in Parizu in bil velik Evropejec. Ni odveč omeniti, da so dela posodili tudi nekatere slovenske ustanove in zasebniki, med njimi Moderna galerija, ki je na posodo dala delo Preprosta ograda in arhivsko gradivo, Narodna galerija je prispevala 15 umetnin, Umetnostna galerija Maribor pa tri. Dunajski muzej je bil pri pripravi v navezi tudi z edino živečo slikarjevo sorodnico, Mušičevo nečakinjo Vando Mušič, del svoje zbirke pa je posodil tudi eden večjih slovenskih zbirateljev Igor Lah.

Ob Baconu in Giacomettiju

Slikar, grafik in risar Zoran Mušič se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici pri Gorici, umrl pa v Benetkah leta 2005. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, njegovo življenje in umetnost pa je zaznamovala izkušnja v koncentracijskem taborišču Dachau. Mušičevi osrednji motivi so bili konjički, krajine, vedute Benetk, avtoportreti in portreti življenjske sopotnice. Z njimi je pritegnil zanimanje likovne javnosti, svet pa osupnil s pretresljivim ciklom slik, risb in grafik Nismo poslednji, ki je nastal po slikarjevih taboriščnih risbah. Na mednarodno likovno prizorišče je slikar dokončno stopil z veliko razstavo v pariški Grand Palais leta 1995. Marsikateri poznavalec slovenske likovne scene Mušiča označuje za najpomembnejšega slovenskega umetnika 20. stoletja. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen; z Jakopičevo, Prešernovo nagrado, veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani ... Italijanski likovni kritik Vittorio Sgarbi je na umetnikov 95. rojstni dan Mušiča umestil ob bok slikarjem Francisu Baconu in Albertu Giacomettiju. Kustos tokratne razstave je ob istih imenih poudaril, da Mušič spada tudi med velike individualiste in velike samotarje umetnosti 20. stoletja.