Mladi umetniki med masko in poezijo

Umetniška gimnazija likovne smeri, ki na Gimnaziji Celje Center (GCC) deluje že 16 let, tokrat šolskega leta ni sklenila s tradicionalno razstavo del. Vsaj ne v živo. Zaradi koronavirusa so pripravili e-katalog ključnih del letošnjega šolskega leta, ob koncu katerega so navdušili še s tematsko e-razstavo mask. Te niso nujno uporabne – nekatere so estetsko dovršene, druge stavijo na kritičnost. Vse to se zrcali tudi v ilustracijah pesmi sodobnih slovenskih pesnikov in pesnic, 42 dijakov je namreč sodelovalo pri projektu na Slovenskih dnevih knjige pred dobrim tednom.

Okoli 330 dijakov je v preteklih šestnajstih letih maturiralo na umetniški gimnaziji GCC. Vsi »umetniki« od prvega do četrtega letnika se poznajo, saj je v vsakem letniku le en umetniški oddelek. Tudi zato so med epidemijo precej pogrešali prav ta osebni stik, pravi dijakinja tretjega letnika Laura Korošec: »Običajno se veliko družimo, vsi štirje umetniški razredi gredo v aprilu tudi na ekskurzijo, kjer se še dodatno povežemo. Vse to je zdaj odpadlo. V šoli imamo učilnico, ki se ji reče risalnica. Zdaj so jo uredili, prej pa so bile tudi mize pobarvane. Ob koncu šolskega leta se vsi noter stlačimo, tam imamo predajo čopiča. Letos smo vse to izvedli na daleč, kar je bilo zanimivo, ampak ne tako 'fajn'. Upam, da bomo junija prihodnje leto to spet lahko izpeljali.«



Odpadla je tudi tradicionalna razstava oziroma 16. študijsko razstavo predstavlja katalog, v katerem so prikazani dijaški likovni izdelki. Ti so nastali pri strokovnih predmetih ter pri delu z gostujočimi umetniki Asiano Jurco Avci, Majo Hodošček, Juretom Cvitanom in Borisom Bejo v celjskem centru sodobnih umetnosti. Epidemija je bila tudi čas za nove projekte, dijaki so med drugim ustvarjali maske. Pravzaprav logična izbira glede na čas.
 

Estetske in kritične

Naloga izdelave mask ni bila obvezna, razlaga profesorica risanja in slikanja Ana Pečnik: »Učitelji strokovnih predmetov smo se pogovarjali, kako bi zasnovali e-katalog, e-študijsko razstavo in kako bi vse povezali. Profesor Franc Purg je začel razmišljati o maskah in tako smo se odločili, da bomo za vse dijake umetniške gimnazije sestavili enotno nalogo. Ker so med njimi maturanti, ki jih nismo hoteli dodatno obremenjevati, naloga ni bila obvezna. Kljub temu je bil odziv zelo številčen. Tudi morda od tistih dijakov, od katerih del nismo pričakovali. Maske pa so bile res izjemne in edinstvene. Veselje jih je bilo pregledovati.«



Nekatere imajo čipko, druge so umetniško pobarvane, tretje nosijo kritično sporočilo. Pečnikova pravi, da bi jih lahko razdelila v dve kategoriji: »V prvi so estetske maske, kjer so dekleta pazila, da jim maska pristaja na obraz, da je lepo videti. V drugi pa so kritično ovrednotene maske, take, kjer ni vse tako rožnato kot v prvi kategoriji. Videlo se je, da dijaki zelo dobro razmišljajo, tudi politično so se poskušali opredeljevati.«

Dijakinja Laura Korošec meni, da maske resnično izražajo osebnost posameznega avtorja. Včasih je bila odločitev za neki material zavestna, spet drugič splet okoliščin, razlaga: »V karanteni smo se večkrat soočili s tem, da nismo mogli v trgovino po nov material. Postali smo bolj kreativni, uporabili smo stvari, ki bi jih sicer vrgli stran. Ko nam je zmanjkalo točno določene barve ali papirja, ni bilo mogoče dobiti novega. Poleg tega ni bilo le vprašanje, s čim kaj narediti, ampak tudi kako. Sama denimo nisem znala šivati in sem se vsaj nekaj tega naučila, čeprav šivilja še ne bom postala (smeh).«


 

Karantena za individualnost

Laura pravi, da se z uporabnostjo mask, ki so jih izdelali za šolski projekt, niso veliko ukvarjali. Bolj je šlo za kreativnost, razmišljanje o situaciji in predstavitev počutja med epidemijo. Čeprav so bila navodila enotna, so bili izdelki povsem različni. Razlikovali so se bolj, kot se razlikujejo v času, ko so dijaki v šoli, je opazila Laura: »Že prej smo veliko reči delali doma, tako da za nas to ni bilo nekaj novega. Vendar zdaj nismo ničesar delali skupaj, niti skic v šoli, zato so bili izdelki res unikatni. Včasih dobiš navdih od soseda ali ti kdo kaj predlaga, zdaj pa smo bili prepuščen sami sebi. Izdelki so bili tako drugačni, kot bi bili, če ne bi bili povsem sami.«



Učitelji so delo prilagodili, a Pečnikova priznava, da imajo prav učitelji likovne umetnosti več manevrskega prostora. Tudi sama je opazila, da so bili izdelki drugačni: »Dijakom sem ponudila naloge bolj ekspresivne narave, da so razmišljali o času, v katerem smo se znašli, da so lahko izrazili svoja občutja, videnja, likovna tehnika je bila precej svobodna. Tako so res nastali izdelki, ki bi v razredu težko prišli na plano v takšnem formatu kot zdaj, ko so delali sami. Poleg tega so si lahko sami razporedili čas, kdaj bodo ustvarjali, koliko časa bodo ustvarjali, gotovo so si naredili neko svojo atmosfero, se prepustili ustvarjalnemu duhu, ki je vsekakor drugačen kot v razredu. V tem pogledu lahko rečem, da likovna umetnost v takih časih pripomore k temu, da lahko vsi razmišljamo in delamo drugače.«
 

Ilustracije literature

Pečnikova se je pri delu na daljavo najbolj osredotočila na ilustracijo. »Poiskala sem kakšno kratko zgodbo, zelo ljube so mi zgodbe Andreja Blatnika, dijaki pa so potem poustvarjali. Odkrila sem, da so zelo spretni v računalniški grafiki. Ta medij v razredu pravzaprav ni mogoč, doma pa imajo dijaki računalnike in očitno zelo dobro tehnologijo. Spet smo torej odkrili povsem nove spretnosti, ki jih v razredu nikoli ne bi mogli,« poudarja profesorica. Ali to pomeni, da karantena ni bila izključno slaba stvar? »Če pustimo vse stiske, ki jih ni bilo malo, ob strani, je bil morda ustvarjalni duh res lahko bolj svoboden kot v razredu. Tisti dijaki, ki v skupini težje delujejo, so v domačem okolju na novo zaživeli.«



Ilustracija je bila očitno zelo dobra izbira, dijaki so z njo sodelovali tudi v projektu na Slovenskih dnevih knjige. Kot je povedala Pečnikova, je v projektu sodelovalo 42 dijakov GCC in študenti likovne pedagogike na ljubljanski pedagoški fakulteti. Zunanja sodelavka, mentorica in koordinatorica projekta Katja Gorečan je opravila izbor 40 pesmi slovenskih sodobnih pesnikov in pesnic, dijaki pa so na podlagi izbranih pesmi pod mentorstvom Ane Pečnik ustvarili izvirne ilustracije.
 

Prihodnost

Po besedah Pečnikove je v vsakem letniku nekaj dijakov, pri katerih izredno nadarjenost opazijo takoj: »Vedno pa je vsaj 70 odstotkov vaja, 30 odstotkov pa talenta. Na leto se jih mogoče ducat odloči, da gredo v akademske vode … Če se otrok želi naučiti risati, ima pri nas toliko tehnične, strokovne podpore, da je to vsekakor dosegljivo in niso samo tisti, ki štrlijo iz povprečja, drugače obravnavani. Vsi imajo enake možnosti. Če pošiljam naloge na natečaj, pošljem vse izdelke.«



Laura je izdelke svojih sošolcev tokrat videla večinoma le v katalogu: »Všeč mi je, ko likovne naloge prinesemo v šolo, jih damo na tla, na mize in vidimo, kako si je neko stvar vsak po svoje predstavljal. Potem se navdušujemo drug nad drugim, kako smo dobro naredili. Tega letos ni bilo.« Dobra stran je vsaj to, da so tako ilustracije kot katalog objavljeni na spletu in se zdaj nad deli dijakov lahko navdušuje še več ljudi. Ker razlog za navdušenje nedvomno je, sklene Laura: »Veliko mi pomeni, da se nismo vdali koroni in so izdelki vseeno nastali in so objavljeni. Ne zato, da bi se z njimi hvalili, ampak da lahko drug drugega občudujemo in pohvalimo, ker nekatere je res treba. Ko samo obsediš in gledaš.«