Mesto proti novi ureditvi

Še preden je Hrvaška postala samostojna država, se je v Zagrebu veliko govorilo o kulturi kot o bistvu identitete. Z nastajanjem nove države sta postala kultura naroda in njeno mesto v evropski civilizacije skorajda usodna. Kje je zdaj ta kultura in kje nastajajo njeni novi poganjki? Koliko sredstev se vlaga v vse to in kakšni so konkretni rezultati?

O tem sem se pogovarjala s hrvaško umetnostno in urbanistično zgodovinarko Snješko Knežević, ki je ne le avtorica pomembnih knjig, posvečenih urbanistično-arhitekturnim in kulturno-zgodovinskim temam Zagreba, temveč tudi neusmiljena kritičarka neprimernih razmer, ki pajdaškemu kapitalizmu (crony capitalism) dovoljujejo, da neusmiljeno izkorišča prostor in ne dopušča obstoja urbanizma.

»Zagreb je veliko kulturno središče, ki se ponaša s številnimi kulturnimi objekti,« mi je odgovorila na vprašanje, ali je Zagreb zdaj, 26 let po osamosvojitvi Hrvaške, mesto z več ali manj kraji, posvečenimi kulturi. »Obstaja veliko novih manjših ustanov (galerij, gledališč, centrov), dejstvo pa je, da imamo še vedno probleme z najpomembnejšimi kulturnimi institucijami, ki nimajo ustreznih prostorov, kar močno vpliva na njihovo dejavnost. Tak primer je Hrvaško narodno gledališče, ki deluje v svojem zgodovinskem poslopju, v katerem si delijo prostor kar trije veliki ansambli: Drama, Opera in Balet. Poslopje nujno potrebuje obnovo, ansambli pa več prostora za delo in predstave.«

Kot pravi Snješka Knežević je bilo veliko predlogov in obljub. Župan Milan Bandić je leta 2015 ob proslavi 120. obletnice poslopja napovedal gradnjo »druge scene« HNK v neposredni bližini Narodne in univerzitetne knjižnice v Trnju, ravnateljica Dubravka Vrgoć pa je predlagala, da bi Dramo preselili v zapuščeni tovarniški kompleks »Janko Gredelj«, ki naj bi ga pred tem obnovili. Tudi ta stoji na Trnju. »Od vsega tega ni bilo nič,« pravi moja sogovornica, »v HNK pa se medtem zaostruje napetosti med ansambli. Za zdaj ni pričakovanega razvoja, edina stvar, o kateri se vztrajno govori, je gradnja podzemeljske garaže pod delom že tako močno razmajanega poslopja.«

Nestabilnost ministrstva za kulturo

Nekaj podobnega se dogaja tudi z nekaterimi pomembnimi zagrebškimi muzeji. »Hrvaški zgodovinski muzej je še vedno na Gornjem gradu,« pravi Snješka Knežević, »v palači iz 18. stoletja, ki je popolnoma neprimerna za številne eksponate in zbirke tega najstarejšega hrvaškega muzeja (30.000 predmetov, 17 zbirk). Za namestitev tega muzeja je bilo predvideno poslopje bivše tobačne tovarne, ki so jo leta 2007 odkupili od Adris Grupe, ko je bil objavljen razpis za novo poslovno stavbo Adrisa, obnovo tovarne in ureditev območja za komunikacijo med temi objekti. Projekt novogradnje in obnove so zaupali arhitektu Ivici Plavcu, projekt postavitve muzeja pa so pripravile tri ugledne kustosinje, ki imajo s tovrstnim delom veliko izkušenj. Leta 2011 je bil projekt tudi uradno sprejet.

Nato pa je leta 2013 prišlo do preobrata: večkratno potrjen projekt so zavrnili, ustanovili pa so tudi novo upravo pod vodstvom Berislava Šipuša, takratnega namestnika ministrice za kulturo Andreje Zlatar Violić. Napovedali so, da bodo gradnjo financirali po modelu javno-zasebnega partnerstva, in to očitno zaradi preskromnega proračuna Republike Hrvaške za kulturo. Ker se nikakor ni pojavil zasebnik s posebnim smislom za kulturo, ki bi bil pripravljen malo zaslužiti, je projekt zastal in za zdaj nič ne kaže, da ga bodo v kratkem uresničili. Ta škandal priča o nesposobnosti ministrstva za kulturo, da bi izpeljalo tako pomemben kulturni projekt.«

V iskanju novega domovanja je, kot pravi Snješka Knežević, tudi »nadvse pomemben vojaški muzej«, ki naj bi se, kot je leta 2017 napovedal župan, preselil v enega od paviljonov Zagrebškega velesejma, letos pa je bila napovedana njegova selitev v sestavo kompleksa »Gredelja«. Tudi Hrvaški športni muzej, ki se prav tako ponaša z ogromno količino razstavnih predmetov in številnimi zbirkami, deluje v popolnoma neustreznem stanovanju v Praški ulici. »Edina stalnica so obljube, ki se ne izpolnjujejo,« poudarja Snješka Knežević.

Nepregleden Muzej sodobne umetnosti

Opozorim jo na novi Muzej sodobne umetnosti (MSU)., ki so ga po šestletni gradnji in porabljenih 84 milijonih dolarjev, pridobljenih iz osrednje in mestne blagajne, odprli decembra 2009.

»Med dolgotrajno razpravo o lokaciji sem bila precej skeptična do predloga, da se poslopje gradi na velikem križišču v Novem
Zagrebu, kjer so MSU nato tudi zgradili,« pravi Snješka Knežević. »Poslopje s svojo obliko, za katero je bil navdih motiv meandra Julija Kniferja, opozarja na vsebino, ponoči je včasih zelo učinkovito obogaten z lučmi, včasih pa tudi s prefinjenimi sporočili. O njegovi notranjosti pa nimam najboljšega mnenja. Je nepregledna, marsikaj manjka in umetniki imajo prav, ko se pritožujejo. Pred nekaj leti je arhitekt Nenad Fabijanić izdelal študijo o ureditvi velikega območja od tega muzeja do jezera Bundek, s tem da bi morali tukaj postaviti tudi objekte za namestitev zbirk, ki jih ima Zagreb v lasti, na primer, zbirke Eda Murtića, o čemer se je začelo govoriti še v času umetnikovega življenja. Ob objektih naj bi uredili tematski park umetnosti, v katerem bi lahko postavili na ogled celo vrsto umetnin. Nato pa je večji del tega območja, ki je morda najpomembnejše območje v Zagrebu, prišel v zasebne roke. Tukaj so nato zgradili poslovno-stanovanjski center Bundek, stereotipno pisarniško stavbo, ki ne sodi v to okolje. Tudi to je bil rezultat mešetarjenja z zemljišči, ki je sicer značilno za sedanjo mestno oblast. MSU bi z ureditvijo velikega pasu, kakršnega si je zamislil Fabijanić, ogromno pridobil. Kljub vsemu še vedno cenim prizadevanja kolegov, ki se po vseh svojih močeh trudijo, da bi iz MSU naredili kulturno stičišče in živo prizorišče umetnosti.«

V razmeroma majhnem mestu z veliko zgodovino je težko narediti nekaj novega, ne da bi se to nemudoma spremenilo v temo burnih razprav. Tako je bilo tudi s poslopjem Glasbene akademije na nekdanjem Trgu maršala Tita, ki so ga nedavno preimenovali v Trg republike.

»Bila sem v žiriji razpisa za Glasbeno akademijo in dala svoj glas projektu Milana Šosteriča, ki so ga nato tudi izpeljali,« pravi Snješka Knežević. Poslopje, ki je bil odprto pred štirimi leti, poudarja moja sogovornica, je izzvalo številne komentarje, in to tako pohvale kot kritike, ki gredo do absurda in ki razkrivajo predvsem vzdušje v intelektualnih in akademskih krogih Zagreba. Od vzklikov, da je bila prvotna avtorjeva zamisel, da bo kroglo, ki stoji pred akademijo, pobarval z rdečo barvo, komunistična subverzija, pa vse do obtožb, da je arhitekt javnosti in mestni oblasti »podtaknil prostozidarske simbole« (kroglo in iglo) in s tem omadeževal ne le stil mestnega jedra, ampak tudi temeljne verske in družbene vrednote, na koncu pa se je vse skupaj končalo s projektom, ki ga imajo številni umetniki in tudi tukajšnji prebivalci za novodobno znamenitost hrvaškega glavnega mesta.

​

Največ prahu se v Zagrebu vedno dvigne zaradi samovolje, ki pogosto spremlja velike in male projekte preurejanja kulturnih objektov in njihove okolice. To velja tudi za sedanja dela na Trgu žrtev fašizma in Meštrovićevem paviljonu, ki je, kot pravi Snješka Knežević, v resnici potreben temeljite obnove, tako notranjosti kot tudi zunanjih delov,da bi lahko dostojno služil svojemu namenu. Vendar pa izkušena zgodovinarka urbanizma meni, da dela na paviljonu, ki je bil po načrtu Ivana Meštrovića zgrajen leta 1938 in v katerem deluje Združenje likovnih umetnikov, zahtevajo roko preverjenega arhitekta in da sta tako poslopje kot trg zahtevala »veliko več in nekaj boljšega« od projekta, pri katerem v nobeni od faz ni sodelovala stroka in ki so ga zaupali »arhitektki brez slehernih referenc, razen te, da je članica Bandićeve stranke in njegovega dvornega spremstva«.

In čeprav je Zagreb v resnici prepoznal veliki potencial, ki se skriva v nekdanjih industrijskih in vojaških objektih, se je mesto zgolj deloma vključilo v tisto, kar Snješka Knežević imenuje »splošno mesto v Evropi« - pri čemer gre za oživljanje nekdanjih tovarn ali vojašnic. »V Zagrebu je bila edini tak primer Glipoteka Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v bivši tovarni usnja, ki so jo obnovili po drugi svetovni vojni,« pravi. »Vojaška bolnišnica, v kateri je bila pred tem vojašnica, v Vlaški ulici je danes zapuščena in žalostno propada, in to kljub načrtom,da jo bodo preuredili in obnovili.« Medtem ko našteva številna poslopja, ki že dolga leta čakajo na odločitev vlade o preureditvi v nova središča kulturnega dogajanja, Snješka Knežević vendarle izpostavi tudi en uspešen projekt: »Edini svetli primer je preureditev pokrite jahalnice bivše Konjeniške vojašnice v galerijo Lauba, za katero stoji zasebnik, ki je strasten ljubitelj umetnosti,« pravi Snješka Knežević.

Vprašam jo, ali je urbanizem podlegel korupciji, ona pa to zanika. »Ne mislim, da urbanizem trpi za korupcijo,« pravi. »Urbanizem kot institucija preprosto nič več ne obstaja. S prihodom neoliberalizma in vzpostavitvijo pajdaškega kapitalizma je bila pretrgana kontinuiteta. Nekdaj ugledna in avtoritativna stroka je propadla, glavni načrti so postali karikatura v službi neusmiljenega izkoriščanja prostora in apetitov za gradnjo, podrobni načrti pa se izdelujejo v skladu z željami zasebnih vlagateljev, partnerjev in sorodnikov političnih mogočnežev. To, kar je ostalo od urbanističnih in konservatorskih institucij, je zgolj še alibi za kvazizakonitost. V Zagrebu je prav vse podrejeno volji in vizijam župana, ki je dejanski gospodar mesta in njegovega proračuna. To, kar se imenuje strateško načrtovanje, je zgolj igra, laž in zavajanje. Povedano z drugimi besedami, ni mogoče nikogar skorumpirati, saj lahko tisti, ki ima denar, počne prav vse, kar se mu zahoče. Javni interes je zgolj prazna fraza v priložnostnih govorih.«