Mestni album Slovenj Gradca

Začela je pred štirimi leti v okviru projekta Kje je prostor, ki je številnim ustvarjalcem ponudil v brezplačno uporabo prazne prostore v starem mestnem jedru. Katja Goljat je zasedla opuščeno mesnico in začasni fotografski studio uredila kar v hladilnici. Naslednje leto se je preselila v Ozko ulico, od tam pa v recepcijo galerije, kjer bo za mestni album fotografirala le še danes.

V štirih letih se je nabralo okoli štiristo portretov Slovenjgradčanov, ki jih je zložila v družinski album. Ves čas je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti, le da v resnici ni družinski, temveč se ga je takoj prijelo ime mestni album. Ogledujejo si ga tako portretiranci kot drugi ljudje od blizu in daleč. V albumu so se znašli posamezniki ne glede na njihovo družbeno izhodišče, poreklo in starost. Skupno jim je le, da so vsi prebivalci mesta. »To so ljudje, ki se sicer nikoli ne bi znašli na enem mestu,« pravi Maša Špiler iz društva Umetnost za vse, ki s Katjo Goljat snuje nove projekte.


 

Z ulice pred objektiv

»Ljudje so na začetku nekoliko negotovi, saj jih pred objektiv povabim kar z ulice, medtem ko hitijo po opravkih,« pravi Goljatova. A preden zaradi splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) podpišejo soglasje, povedo svoje ime in pustijo kontaktne podatke, da jim bo lahko po slikanju poslala njihovo fotografijo, fotografinja s svojo sproščenostjo in pozitivno naravnanostjo takoj pridobi njihovo zaupanje. Za fotografijo jih postavi pred nevtralno ozadje. Od njih ne pričakuje širokih nasmeškov, pravzaprav si jih celo ne želi, saj trdi, da večinoma prekrivajo pravo osebnost. Portreti jih zato pokažejo v naravni luči, razkazujoč atribute, ki pričajo o njihovem poklicu, družbenem statusu in svetovnem nazoru.

»Če bi vedela, bi si uredila frizuro,« poskuša Katjo od fotografiranja odvrniti mimoidoča, a ji fotografinja pomaga poskrbeti za razmršene lase. »Doma imamo albume. V njih je malo fotografij, ker za fotografa ni bilo denarja, zato so tiste, ki so, tako zelo dragocene. Večina je črno-belih,« obuja spomine upokojenka, čakajoč v vrsti, da stopi pred Katjin objektiv.



»Z društvom Umetnost za vse nameravamo izdati fotoknjigo, v kateri seveda ne moremo objaviti vseh portretov, ampak njihov izbor,« pojasni Goljatova. Želijo si, da bi fotoknjigo dobili vsi potretiranci, na ogled pa jo bodo postavili tudi na javnih mestih po občini.

Fotografinja, ki je za projekt mestnega albuma lani od občine prejela Bernekerjevo nagrado za posebne dosežke na področju kulture, po delovnem obisku na Koroškem odhaja v London. Sodelovala bo na skupinski razstavi fotografinj z Balkana, kjer bodo s fotografijo predstavile svoj pogled na bivanje v prostoru, iz katerega izvirajo.


 

Poklon staršem

Za 37-letno Katjo, ki živi in dela v Ljubljani, so korenine, še posebej družinske, zelo pomembne. Svojim staršem, mami Ani in očetu Jožefu, ki živita na kmetiji na vrhu hriba, se bo poklonila z večletno fotografsko serijo. »A še nimaš dovolj fotografij?« sprašujeta hčer, ki je projekt začela leta 2014. »Ujeti poskušam njuno esenco,« pravi fotografinja, ki namerava na to temo prihodnje leto pripraviti razstavo. Prvo na Koroškem. »Ljudje težko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi. Imam možnost, da se s fotografijami poklonim svojim staršem in ustvarim večen spomin nanju.«

Po kulturologiji na fakulteti za družbene vede je študirala fotografijo na Vrå Højskole na Danskem in kasneje še na višji strokovni šoli v Sežani. Zanima jo avtorsko-dokumentarna fotografija. Ukvarja se tako z digitalno kot analogno fotografijo in starimi fotografskimi procesi. Leta 2013 je prejela prvo nagrado revije Emzin za serijo portretov Varuhi ptic.



Med najpomembnejšimi projekti so skupinska razstava Sodobni slovenski portret v galeriji Fábrica Braço de Prata v Lizboni, fotogaleriji Stolp v Mariboru in galeriji Simulaker v Novem mestu, serija Metakino, v kateri avtorica s plesalcem in svetlobo raziskuje metaenergijo kinodvorane, ter avtoportretna serija It's not a dream, it's a memory, ki pooseblja razpetost med bivanjem in sanjami. Od leta 2014 skupaj z Andrejem Firmom pod imenom Photonic Walls razvija možnosti fotografske emulzije. Njene fotografije so trenutno na ogled na skupinski razstavi pod kuratorstvom Klavdija Slubana If Slovenia Were ... (Če bi Slovenija bila ...) na Les Rencontres de la photographie v Arlesu.

Z umetnostjo jo je povezal njen brat, slikar David Matej Goljat. Fotografijo kot medij, s katerim se lahko izraža, pa je odkrila šele kot absolventka kulturologije, komaj kakšen mesec prej, preden je odšla na študij na Dansko.