»Od prve retrospektivne razstave v MoMI nisem čutila tolik­šnega vznemirjenja kot zdaj, ko pripravljam zaprtje evropske ­retrospektivne razstave Čistilec v Beogradu. Moja retrospektiva to jesen v Beogradu bo največja do zdaj in hkrati zame najpomembnejša. Brez občinstva moje ­umetnosti ni. Vabim vas, da jo naredimo skupaj.« Tako je Marina Abramović, umetnica svetovnega slovesa, ki v kulturi pomeni enako kot Novak Đoković v športu, v odprtem pismu nagovorila Srbe.

V rodni Beograd se bo vrnila prvič po 45 letih. Njeno retrospektivno razstavo bodo v Muzeju sodobne umetnosti odprli 21. septembra (odprta bo do 20. januarja 2020), ta pa je zaradi velikega zanimanja začel spletno prodajo vstopnic že nekaj mesecev prej, mogoče jih bo kupiti tudi na blagajni muzeja od dneva odprtja razstave. Cena, 5 evrov redna in 2,5 evra za študente, učence in upokojence, je najnižja za to razstavo, ki je do zdaj obiskala šest evropskih mest.

Prva evropska retrospektiva

Čistilec je prva evropska retrospektiva umetničinega dela, premierno prikazana leta 2017 na Švedskem, zatem je gostovala še na Danskem, Norveškem, Poljskem, v Nemčiji in Italiji. Razstava v Srbiji je zadnja postaja na turneji in ima poseben pomen zato, ker se umetnica vrača v mesto, v katerem se je rodila in zadnjič samostojno razstavljala leta 1975 v Salonu Muzeja sodobne umetnosti. Tisto leto je zapustila Beograd ter se preselila v Amsterdam, čez leta pa si je za dom izbrala New York, vendar nenehno potuje.

Vse faze polstoletne kariere

Razstava kronološko predstavlja vse faze umetničine petdesetletne kariere – od zgodnjih slikarskih in konceptualnih del, prek solističnih­ performansov in skupnega dela z Ulayem, do kultnih del iz samostojne kariere. Občinstvo bo lahko videlo slike, risbe, predmete, fotografije, avdio in video dela, filme, scenografije, reperformanse in arhivsko gradivo,­ med katerimi bodo antologijski performansi Ritem, Prehod prek nočnega morja, Balkanski barok, Umetnik je navzoč ...



Marina Abramović je v svetu znana predvsem po radikalnih performansih, v katerih je nenehno preizkušala svoje fizične in psihične meje. Njeni performansi so na začetku kariere pri nekaterih vzbujali občudovanje, pri drugih pa zgražanje, vendar je vztrajala na svoji poti. »Če bi se ozirala na to, kaj vse so o performansu in meni pisali v sedemdesetih letih, najbrž sploh ne bi šla iz stanovanja in še manj nadaljevala. Desetletja­ pozneje, ko sem dopolnila šestdeset let, mi je uspelo pokazati svetu, da je performans mainstream,­ ker ima prostor v muzeju in vsebuje­ čisto nematerialnost, čisto energijo. To mi je uspelo zgolj z enim stolom, ki sem ga ponudila občinstvu. Kustos je takrat mislil, da bo ta prazen, vendar nikoli ni bil prazen,« je napisala v odprtem pismu Srbiji in pri tem mislila na performans Umetnik je navzoč, največjo razstavo performansa v zgodovini MoME.

Prvi performans kot ruska ruleta

Prvi performans in eden od tistih, ki je ljudi najbolj šokiral, je imela na festivalu v Edinburgu leta 1973, ko je izvedla enega iz serije performansov Ritem. V tem Ritmu 10 si je prvič zadala lažje telesne poškodbe. Z dvajsetimi noži, dvema magnetofonoma in kamero je pred občinstvom igrala nekaj podobnega ruski ruleti. V čedalje hitrejšem ritmu je zabadala nože med razširjene prste roke in kadarkoli si je porezala prst, je vzela nov nož ter snemala celoten proces. Ko se je dvajsetkrat porezala, je predvajala posnetek in pri poslušanju zvokov poskušala ponoviti te gibe. Tako, z združevanjem preteklosti in prihodnosti, je poskušala ponoviti napake. S tem performansom je začela preučevati stanje zavesti izvajalca. »Ko vstopite v stanje performansa, lahko spodbudite svoje telo, da počne stvari, ki jih drugače ne bi mogli početi,« je govorila.

Šokantni Ritem 0

Za preizkušanje meje v odnosu med izvajalcem in občinstvom je izvedla enega od svojih najbolj izzivalnih in znanih nastopov Ritem 0 leta 1974, ko je sebe izpostavila kot objekt občinstva. Umetnica je pred sabo postavila navodila: Na mizi je 72 predmetov, ki jih lahko uporabite na meni. Jaz sem objekt. Med trajanjem performansa prevzemam polno odgovornost. Trajanje: 6 ur. Predmeti so bili štruca kruha, parfum, vrtnica, žeblji, naboj, pištola, bič, škarje in drugi. Ljudje so počasi pristopali k njej, eden jo je samo gledal, drugi se je je neprimerno dotaknil ali poljubil ... Puščali so jih sporočila po telesu, jo polivali z vodo, po tretji uri pa je dogajanje ušlo nadzoru. »Začeli so me rezati po vratu in mi piti kri. Nosili so me okoli, me položili na mizo, mi razširili noge in dali mednje nož,« je povedala. In dodala: »Potem je neki človek napolnil pištolo, mi jo nameril v glavo in dal moj prst na sprožilec.« Na srečo mu je neki obiskovalec vzel orožje. »Naučila sem se, da če se prepustite občinstvu, vas lahko ubije ... počutila sem se res napadeno. Po natanko šestih urah, ko je bila že zdavnaj brez obleke, saj so ji jo strgali, je vstala ter se napotila proti občinstvu. »Vsi so pobegnili in se izognili resničnemu spopadu,« je povedala v posnetku.

Dela prihajajo iz enajstih držav

Obiskovalci razstave v Beogradu­ – pričakujejo jih 200.000 – bodo imeli kaj videti in občutiti. Postavitev bo v celotnem prostoru Muzeja sodobne umetnosti na beograjskem Ustju, ki so ga že sredi julija izpraznili in zaprli za obiskovalce. Razstavljenih bo približno 120 del. Retrospektiva Marine Abramović je za muzej velikanski zalogaj, saj je to zelo obsežna, zapletena in zahtevna razstava. Dela prihajajo v 130 zabojnikih iz enajstih držav. Vršilec dolžnosti direktorja muzeja Slobodan Nakarada je za tiskovno agencijo Tanjug dejal, da bodo potegnili 40 kilometrov električnih žic po muzeju, da bodo lahko priključili vse aparate. Dejal je, da bo za približno dva tedna prišla tudi Marina Abramović in po vsej verjetnosti tudi Ulay iz Ljubljane, odvisno od njegovega zdravja. Se pa, je dodal, bojijo velike gneče na odprtju razstave, saj muzej lahko sprejme le 500 ljudi.

Avdicija za performerje v Beogradu

Muzej je pripravil tudi avdicijo za performerje, ki bodo na razstavi izvajali performanse. Izbirali so umetnike in umetnice vseh izvedbenih disciplin, še posebej tiste z več izkušnjami s plesom, gledališčem in performansom. Performerji bodo izvajali dela Marine Abramović in tudi tista, ki sta jih izvajala z Ulayem. Izbrani performerji bodo plačani po ­opravljenih urah.

Želi si predvsem mladih

Ali bo na odprtju tudi Marina Abramović, še niso sporočili, toda kadarkoli že bodo njena srečanja s srbskim občinstvom, bodo gotovo ganljiva. Umetnica, ki je prvih 29 let živela v Srbiji – zdaj je stara 72 let –, kamor se je vračala le na obiske k družini, je očitno ganjena že zdaj, kar je razbrati iz njenega odprtega pisma. »Zelo se veselim vrnitve domov in predstavitve retrospektive svojega dela občinstvu v tem prostoru. Želim si, da bi Čistilca pogledali predvsem mladi, saj bi jim rada približala vse, kar sem naredila v preteklih petdesetih letih. Vsaka nova generacija ima posebno energijo, ki je zame večen navdih.«

Vendar Marina Abramović ni vedno lepo govorila o tistem obdobju. V knjigi spominov Walk Through Walls (Hoja skozi zidove), ki je izšla leta 2016, je napisala: »Prihajam iz mračnega mesta. Povojna Jugoslavija, sredina štiridesetih pa vse do sredine sedemdesetih. Komunistična diktatura pod maršalom Titom, trajno pomanjkanje vsega, sivina povsod. V socializmu in komunizmu obstaja neka vrsta estetike, ki temelji na grdoti. Beograd mojega otroštva ni imel niti monumentalizma moskovskega Rdečega trga. Vse je bilo nekako rabljeno, kot da so jugoslovanski oblastniki, ko so gledali skozi povečevalno steklo v tuji komunizem, ustvarili še manj dobro, še manj učinkovito in še bolj zjebano.«

Njej sicer ni nič manjkalo, pripadala je tako imenovani rdeči buržoaziji. Starši so bili narodni heroji in po vojni na pomembnih položajih.