Manj moška in manj bela razkazuje svoj novi blišč

Picassove Avignonske gospodične­ so še tam, prav tako Matissov Ples in van Goghova Zvezdna noč ter neštete druge umetnine,­ po katerih je doslej slovel newyorški­ muzej moderne umetnosti MoMA. Toda v isti sobi so tudi posode Norega lončarja iz Biloxija Georgea Ohra, ki je v Misisipiju ustvarjal v približno istem času, a ga doslej še nihče ni postavil v takšno družbo. Newyorška MoMA po več kot trimesečni in na stotine milijonov dolarjev vredni prenovi ter širitvi spet odpira vrata. Obiskovalci so navdušeni.

»Osupljivo!« sta za Delo ocenila Cathy in Jeff iz Indiane, ki sta s sinom Johnom v ponedeljek med prvimi vstopila v prenovljeno MoMO. »Res je čudovito!« sta se strinjali mati in hči iz tennesseejskega Memphisa Angie in Shelby. Zadnja, študentka umetnosti, je bila še posebej navdušena, nove razporeditve in dodatke je pohvalilo tudi več »pravih« Newyorčanov. Ne obupavajte, če so premaknili Moneta, na vsakem koraku lahko najdete razburljive ideje in nepričakovane talente, le da ti niso več samo belopolti moški iz prve polovice 20. stoletja, je obiskovalce razširjenega in obnovljenega newyorškega muzeja miril Holland Cotter iz časopisa New York Times.


 

Živa in sveža ustanova

Zdaj so poudarjeni umetniki in umetnice iz Afrike, Azije, Južne Amerike ter skupnosti afriških Američanov. Po prepričanju znanega kritika je prenova spomenik zastareli belski, moški in nacionalistični zgodovini spremenila v živo, svežo ustanovo 21. stoletja. »MoMA končno sprejema multikulturalizem, s čimer se vrača k svojim eksperimentalnim začetkom.« Obiskovalci se strinjajo. MoMA je zanje institucija posebnega pomena od leta 1929, ko je žena Johna D. Rockefellerja mlajšega Abby s prijateljicama Lillie P. Bliss ter Mary Quinn Sullivan najela nekaj prostorov v newyorški Heckscher Building. »Gospe« so ustvarile zgodovino umetnosti, ki še traja.
Stalne zbirke z umetniškimi vrhunci do štiridesetih let 20. stoletja ostajajo v petem nadstropju, tiste z umetninami do sedemdesetih let v četrtem in sodobne v drugem, a tudi tem »modernizem plus« prinaša novo energijo. Poleg Picassovih kubističnih umetnin in nedaleč od Avignonskih gospodičen je zdaj slika iz serije Američani afriške Američanke Faith Ringgold, poleg Matissovega Rdečega studia je Žareči sončni zahod Alme Thomas. Monetove Vodne lilije še vedno zavzemajo celo steno, a je v sodelovanju z drugimi galerijami mogoče videti tudi Avtoportret z dvema rožama v privzdignjeni levi roki Paule Modersohn-Becker, dela poljske konstruktivistke Katarzyne Kobro ali švedske Hilme af Klint.


 

Umetnikova izbira

Drugod je prehod od belske moške ustvarjalnosti k večji diverzifikaciji še očitnejši, na primer na razstavi Umetnikova izbira. Slikarka Amy Sillman je s kuratorko Michelle Kuo v tretjem nadstropju zgradbe Jerryja Speyerja in Katherine Farley zbrala redko razstavljena ali še nerazstavljena dela različnih slogov, generacij in medijev umet­nikov, kot so Romare Bearden, William Baziotes, Sandu Darie ali Thomas Mukarobgwa​. Slike so razstavljene v treh, štirih nivojih ter pomešane s kipi in instalacijami, vse to pa razstavi Oblika oblik zagotavlja vtis umetniške živahnosti.

Nova MoMA s filmi in instalacijami ohranja multimedijski pristop, pa tudi s predstavitvami arhitekture od Ludwig​a Miesa van der Roheja do Franka Lloyda Wrighta z značilno ameriškim nebotičnikom. Te lahko obiskovalci seveda občudujejo tudi po odhodu iz muzeja, saj je v neposredni soseščini art deco nebotičnikov Rockefellerjevega centra ter nastajajočega najvišjega in najožjega nebotičnika na svetu.

Marsikaj je pogostim obiskovalcem še vedno znano. Ostaja protestna umetnost iz časa vietnamske vojne, vsem bo še naprej odprt vrt kipov, ljubitelji so tudi navdušeni, da sprememb še ni konec. Vsakega pol leta bodo ponovno premislili razporeditev v petem, četrtem in drugem nadstropju, kar najbrž pomeni, da bodo dela starih mojstrov ostala, saj pritegnejo daleč največ obiskovalcev, njihova okolica pa se bo spreminjala. Po navedbah poznavalcev so bolj kot kdaj prej »diverzirani« tudi kuratorji, kar obljublja nove pristope tudi v ­prihodnosti.


 

Večja za tretjino

»Multikulturno je zdaj tudi tržno, kdor bi to ignoriral, bi ignoriral tudi dobičke,« je prepričan Holland Cotter. Vsekakor imajo na voljo dovolj prostora, saj je nova MoMA večja za tretjino, tistim, ki hočejo videti vse, pa priporočajo, naj si vzamejo štiri ali celo pet ur, in še v tem času bodo lahko vse pregledali le, če se bodo hitro selili med razstavljenimi deli – čeprav bi seveda lahko tudi vseh pet ur (in dvajset minut) gledali film Spanje Andyja Warhola, ki prikazuje – kaj drugega kot – spanec njegovega prijatelja Johna Giorna. Kljub še večji ponudbi umetnin je nova MoMA preglednejša. Vstop­na dvorana je večja, stopnice širše, dosedanjim tekočim stopnicam so dodali še ene. Povečali so tudi kavarno v šestem nadstropju, a morda ne dovolj za dosedanje tri milijone obiskovalcev na leto, kaj šele, če jih bo nova zasnova priteg­nila še več.



Na ponedeljkovem odprtju je bilo poskrbljeno tudi za neumetniška presenečenja. Pred vhodom s 53. ulice so aretirali skupino protestnikov z nekdanjo predsednico mestnega parlamenta Melisso Mark-Viverito, ki so zahtevali odstop člana upravnega odbora Stevena Tananbauma. Znanega investitorja zaradi nakupa pomembnega deleža državnega dolga Portorika obtožujejo pridobivanja dobičkov na hrbtih prebivalcev karibskega otoka. »Ne smemo dovoliti, da bi kulturne ustanove zlorabljali za pranje denarja, medtem ko Portoriko trpi, ljudje izgubljajo pokojnine in šole zapirajo vrata.«