Kip v parku in vprašanja o nedolžnosti

Veljal je za enega od največjih italijanskih novinarjev 20. stoletja, ki je dosegel tudi mednarodno priznanje. V času protirasističnih protestov v Evropi je statua Indra Montanellija pomazana z rdečo barvo in popisana z grafitom »rasist, posiljevalec«. Ob kipu v milanskem parku se lahko Italija – tako kot Evropa scela – sprašuje o svoji nedolžnosti.

Med globalnimi protesti proti rasizmu po smrti Georgea Floy­da v Združenih državah je odmev dosegel tudi Italijo, kjer je v središču razprav Montanelli (1909–2001). Polemike se sučejo predvsem o nujnosti odstranitve njegovega kipa iz javnega parka, ki nosi njegovo ime. Znani novinar je bil kontroverzna osebnost. Kontroverze so povezane z osebnim življenjem in javnim delom, obtožujejo ga, da se ni nikoli distanciral od fašizma in kolonializma, kot prostovoljec je sodeloval z italijanskimi četami v bojih v Etio­piji, tam se je poročil z ­12-letno deklico.
 

Buren življenjepis

Njegov življenjepis je buren. Najprej je bil občudovalec Mussolinija in njegov vojak med invazijo v Etiopiji, ob koncu vojne, leta 1943, se je pridružil odporniškemu gibanju, leto kasneje, med okupacijo Italije, so ga nacistične oblasti zaradi protifašističnega prepričanja aretirale in postal je nemški zapornik, življenje si je rešil s pobegom v Švico. Tik pred smrtjo mu je mednarodni medijski inštitut IPI, ena od najstarejših svetovnih organizacij, podelil priznanje »heroja borbe za svobodo tiska«.

Največ očitkov leti na račun njegovega zagovarjanja kolonializma. V tridesetih letih je vodil bataljon fašističnega režima v italijanski koloniji Etiopiji, nekdanji Abesiniji, in kupil otroka, deklico z imenom Destà, s katero se je poročil. V več intervjujih jo je imenoval »mala žival«, »poslušna žival« in se pritoževal nad spolnim odnosom zaradi infibulacije. Ob vprašanju, kako lahko vendar opraviči poroko z otrokom, z dvanajstletnico, kar velja v Evropi za zavržno dejanje, nasilje in posilstvo, je odgovoril, »da je v ­Abesiniji pač tako«.

Kot mlad novinar je pisal za fašistično revijo Civiltà Fascista, v kateri je izražal rasistične ideje, o rasističnem nasilju je pisal kot tako rekoč o junaštvu, podpiral je kolonializem in zahodno prevlado,­ govoril o supremaciji belske rase. Med drugim je zapisal, da se vojaki ne smejo bratiti s temnopoltimi prebivalci, vsaj ne, dokler ti niso »kulturalizirani«.

Po drugi svetovni vojni si je ustvaril impozantno novinarsko kariero, veljal je za pisca konservativno-liberalnih prepričanj, antiklerikalca, ko je pri 92 letih umrl, se mu je klanjala tako rekoč vsa Italija. Leta 1977 so Rdeče brigade izvedle atentat nanj, s štirimi streli so mu prestrelili noge.

Pisal je za Corriere della Sera, kjer se je uveljavil kot eden od najodličnejših piscev, po sporu z milanskim dnevnikom je z Enzom Bettizo leta 1974 ustanovil in dvajset let urejal konservativni dnevnik Il Giornale nuovo, kasnejši Giornale. Po začetni uspešnosti se je časnik znašel v finančnih težavah in Montanelli je sprejel ponudbo Silvia Berlusconija, ki je sčasoma postal večinski lastnik. Z vstopom medijskega mogotca v politiko je pošla uredniška neodvisnost, razšla sta se, Montanelli nemudoma ni bil več direktor, nekdanje poslovno partnerstvo se je spremenilo v politično vojno. Leta 1994 je ustanovil časnik La Voce, ki ni bil uspešen. Kmalu zatem se je vrnil h Corriereju, kjer je imel priljubljeno rubriko La Stanza di Montanelli (Soba), v kateri si je dopisoval z bralci. Zadnja leta je bil energičen nasprotnik ­Berlusconijeve politike.
 

Simbol kolonializma

Zdaj, ko so protestniki z rdečo barvo in napisi oskrunili spomenik – odgovornost so prevzela študentska gibanja –, je prišlo do prevpraševanja Montanellijeve mračne preteklosti. »V Milanu sta park in kip, ki sta posvečena Montanelliju, ta je do zadnjega s ponosom razlagal, da je kupil in poročil dvanajstletno eritrejsko deklico in jo naredil za spolno sužnjo v času italijanske fašistične agresije v Etiopiji ... ne sprejemamo, da stojijo v naših mestih kipi ljudi, ki niso nikomur za zgled,« je zapisala študentska skupina I Sentinelli, ki se bori proti vsem oblikam diskriminacije. Minulo jesen je v lombardijski prestolnici protestirala tudi zaradi groženj in antisemitskih žalitev 89-letne senatorke Liliane Segre, ene od zadnjih ­italijanskih živih prič ­holokavsta.

Milanski župan Giuseppe Sala je zavrnil pozive za odstranitev kipa iz parka v središču mesta. Izrazil je osuplost nad »lahkotnostjo«, s katero je slavni novinar v znanem nastopu priznal, da je za 350 lir kupil od očeta otroka v Eritreji, vendar je povedal, da je bil Indro Montanelli več kot to in da je treba presojati ljudi celoviteje. »Bil je velik novinar, neodvisni novinar, boril se je za svobodo tiska. Morda so mu tudi zato ­prestrelili noge.«

Corriere je pospremil polemike s komentarjem, da njegova zveza z etiopskim dekletom ne predstavlja Montanellija kot človeka in novinarja in ne odslikava vse kompleksnosti. Če je odstranitev kipa diktatorja lahko osvobajajoča gesta, je umik kipa liberalnega novinarja absurdnost, fanatizem.

Italija je razdeljena, za ene je spomin na Montanellija dobesed­no svet že zato, ker je bil velik novinar, drugi ga kriminalizirajo. Ne glede na različna mnenja je postal kontroverza, simbol in opomin problematične italijanske kolonialne zgodovine, s katero država nikoli ni razčistila. Tako za Združene države kot za Evropo in z njo Italijo rasizem ostaja aktualen problem, treba se je samo zazreti proti Sredozemlju, ki je že desetletje in več množično grobišče.

Italijani kot Drugi

V času pandemije, ko je Italija na lastni koži občutila, kako so se spremenile percepcije zaradi okuženosti s koronavirusom, je ta problematika dobila novo dimenzijo. Do včeraj je Drugi prihajal iz Afrike, Juga, Orienta, s pandemijo je zlo prišlo z Vzhoda, Azije, Kitajske. Nakar je žarišče virusa postala Italija, posebej severna dežela Lombardija. Države članice Evropske unije so zaprle meje. Italijani so postali Drugi.