Kiana Hayeri: Tudi v Afganistanu ni vse črno-belo

Ko je Kiana Hayeri še pred vnovičnim vzponom talibov v Afganistanu intervjuvala neko terapevtko, je ta prazne obljube zahodnih zaveznikov tamkajšnjim prebivalcem, ki so jim vlile nemalo upanja na boljšo prihodnost – za ženske, za vso družbo –, označila za »vpisane v led, puščen na soncu«. Še tistih nekaj pridobitev 20-letne okupacije so nato talibi v trenutku izničili. Stanje tik pred in tik zatem iz obdobja 2018–2021 je fotografinja zajela v istoimenskem projektu, ki ji je prinesel prestižno nagrado Leica Oskar Barnack.

Pravite, da s podobami pripovedujete zgodbe. Vam je bilo z njimi vedno lažje kot z besedami?

Da. Fotografija mi je pisana na kožo, ker se prilega mojemu načinu mišljenja. Čeprav dajem vtis, da imam zelo dobre govorne sposobnosti, mi niso bile podarjene. Zavestno in aktivno sem jih morala razviti. Dolgo sem, tudi zato, ker sem imela izjemno bistro mamo, verjela, da sem neumna. Potem so mi v mojih dvajsetih diagnosticirali ADHD. Šele takrat sem razumela.

Kdaj ste si rekli pripovedovalka zgodb?

Naziv fotoreporterja mi ni bil všeč, preveč je obremenjen, ustvarja določena pričakovanja. Resnično menim, da sem samo pripovedovalka zgodb, pri čemer uporabljam podobe. Premik se je zgodil, ko sem nekje prebrala besede nekoga, ki se je tako opisal. Z njimi sem se popolnoma poistovetila. To je to. Sem pripovedovalka zgodb. In sem preklopila.

Kaj vas žene v Afganistan?

Želite, da odgovorim psihoanalitično ali po novinarsko?

Če že ponujate, me zanima oboje.

Mislim, da ima veliko pri tem moja vzgoja. Odrasla sem v zelo turbulentnem gospodinjstvu. Vajena sem pretresov. Turbulenca je moja cona udobja. Kar nelagodno mi je, kadar je vse mirno. Moja nova terapevtka je zelo pritiskala name z vprašanjem, zakaj Afganistan. Pokazalo se je, da zato, ker nisem mogla pokrivati Irana. Podzavestno sem vso energijo in ljubezen preusmerila v Afganistan. Zgodilo se je naravno. Čutila sem, da je tako prav.

To je bil psihoanalitični del odgovora, novinarski pa – afganistanska družba je zelo zanimiva. Ni takšna, kot nam jo želijo predstaviti mediji, ki na splošno zelo radi posplošujejo. Večplastna je, kompleksna in fascinantna. Vem, da se sliši nenavadno, toda enako bi vam povedal kdorkoli, ki je kdaj živel tam. V Afganistanu sem preživela nekaj najboljših let, Afganistanci so eni od najgostoljubnejših ljudi, kar jih poznam. Polni so ljubezni in življenja, ironično. Torej, zakaj ne?

Kakšnim tveganjem ste (bili) podvrženi na potovanjih, bivanju tam?

Pred vrnitvijo talibov je bila pač vojna. Ampak življenje je teklo dalje. Na vsakem vojnem območju je tako. Danes, govorim o letu 2024, več tvegajo Afganistanci, ne jaz. S tem, ko se postavijo pred objektiv, ko se pogovarjajo z nami, tujci, z novinarji, se spravljajo v nevaren položaj. Zaradi tega jih zelo spoštujem in občudujem.

Kako pridobite njihovo zaupanje?

S transparentnostjo in iskrenostjo, z druženjem z njimi. Rada spletam globoke vezi, čeprav je to lahko tudi zelo obremenjujoče. Ob padcu [Afganistana v roke talibov leta 2021] se je denimo name in na sodelavce s prošnjami za pomoč obrnilo na ducate ljudi. Vsem nismo mogli ugoditi. Od takrat delujem bolj samozaščitniško.

Kako še poskrbite zase?

Hodim na terapijo, pomagajo mi tudi telovadba in pogovori s prijatelji. Nisem prepričana, ali mi dobro uspeva; lahko je poskrbeti za osnove, a vedno še kaj ostane ... Prezgodaj je še za to vprašanje. Iz Afganistana sem prišla pred letom in pol in šele zdaj prihaja za mano. Včasih se zbujam v črnih oblakih in ne vem, kaj naj.

Ko je padel Kabul, ste se nemudoma evakuirali, šest tednov pozneje pa ste šli nazaj. V kakšen Afganistan ste se vrnili?

S kolegi smo bili takrat edini tujci v stavbi. Delili smo si jo z Afganistanci, ki sicer živijo v tujini. Spomnim se, da so se vsi v trenutku preoblekli iz sproščenih v tradicionalna oblačila, še uniformirana oborožena stražnika na vhodu. Medtem ko sem hitela pakirati, sta zamenjala opravo in pospravila orožje.

Najprej sem poletela v Katar, kjer se je zbrala vsa ekipa New York Timesa, od tod smo šli v Ciudad de México, nato pa oni naprej v Houston, jaz pa za nekaj tednov domov v Kanado in potem nazaj.

Razlika je bila očitna. Ljudje so bili prestrašeni, verjetno se jim je aktivirala travma iz zadnjega obdobja vladavine talibov. Ob prihodu sem komaj prepoznala svojo sosesko, saj so talibi takoj porušili zaščitne betonske zidove.

Na stotine žensk, naličenih in v svoji najlepši obleki, je 21. marca 2021 praznovalo navruz v vasi Nalij v okrožju Miramor v Daikundi. Po talibskem prevzemu oblasti so bila praznovanja navruza po državi odpovedana. FOTO: Kiana Hayeri

Še se vračate, in to pogosto. Kaj opažate?

Kje naj sploh začnem? Talibi so bili najprej polni obljub. Potem so ljudi za vse, kar so jim obljubljali, prikrajšali. Tujcem to rada ponazorim s primerom belske nadvlade v ZDA. Ta sentiment je bil tam vedno navzoč, le da so ga ljudje zadrževali zase. Ko je Trump postal predsednik, pa so si ga dovolili izraziti na glas. Enako je v Afganistanu. Če je denimo v zadnjih dvajsetih letih kak moški dopustil, da je njegova žena postala policistka, čeprav se s tem ni strinjal, ji danes mirne volje zabiča, da bo ostala doma.

Kaj je Afganistan pridobil in izgubil v dvajsetih letih okupacije?

Zanimivo vprašanje. O tem sem leta 2021 posnela zgodbo po naročilu National Geographica. Takrat si ni nihče od nas predstavljal, da se bo Afganistan sesul. Pod drobnogled sem vzela razlike med urbanimi območji in podeželjem. Velik vpliv na to je imela neenakomerno porazdeljena količina pomoči, ki je tja prihajala dvajset let.

Podeželje je svet zase. V dvajsetih letih se tam ni nič spremenilo. Ne le to, tako Američani kot zavezniki so ga obstreljevali. Na urbanih območjih pa so, nasprotno, od okupacije profitirali predvsem ženske in mladi. Generacija, rojena po 11. septembru 2001, je odraščala z družbenimi omrežji, z upanjem in sanjami o prihodnosti.

Čeprav je afganistanska družba zelo tradicionalna, so pred talibi obstajali mehurčki, v katere so se lahko zatekli ljudje, ki so potrebovali pobeg na varno – iz nasilnih zakonov, ali osebe LGBT+. Toda ljudje so bili čez noč oropani sanj, vsi mehurčki so se razblinili. Ena od prvih potez talibov je bilo zaprtje varnih hiš za ženske. Da bi jih 'zaščitili', so jih strpali v zapor. To pove veliko o njihovi mentaliteti.

Kako je biti pripadnik kvirovske skupnosti v tako tradicionalni družbi?

Kvir osebe obstajajo povsod po svetu, naj jih priznavajo ali ne. Nekatere se skrivajo, druge ne. V Afganistanu so jih vedno nadlegovali in preganjali. A če so pred vrnitvijo talibov lahko vsaj malo živele varno, jih režim odtlej sistematično preganja. Poljubno jih nadlegujejo na ulici, aretirajo, zapirajo, mučijo, posiljujejo. O tem sem se prepričala letos, ko sva s sodelavko Mélisso Cornet, strokovnjakinjo za človekove pravice, obiskali Afganistan, da bi preverili, kaj se dogaja s pravicami žensk in kvirovsko skupnostjo. Stigma je vedno bila, vendar zdaj res bije v oči.

Nafas (20), ki je ubila moža, se druži s sojetnicami in drugimi ženskami v zaporu. Herat, 1. april 2019. Pri dvanajstih je postala druga žena odvisnika in nasilneža. FOTO: Kiana Hayeri

Kateri so najpogostejši predsodki, ki jih imamo o Afganistancih na Zahodu, in kako bi jih izpodbijali?

Večkrat povem, da gre za državo ekstremov: življenja in smrti, ljubezni in sovraštva, dobrega in slabega. Pomembno je, če parafraziram Banalnost zla, razumeti, da ni vse črno-belo.

Naj naštejem nekaj primerov. Pred nekaj leti sem preučevala duševno zdravje Afganistank. Spoznala sem sedemnajstletno Samiro. Poročila se je pri šestnajstih, v zakonu je veliko pretrpela in kar štirikrat je poskušala narediti samomor. Četrtič je bilo to s samovžigom. Kak mesec po najinem srečanju je umrla. Nekoliko pozneje sem delala na drugem projektu, o mamah samohranilkah. Iz kota sobe v zaporu v Heratu se je oglasila neka ženska in zavpila, da je ubila svojega moža, izgubila svoje otroke, svoje življenje, da nima več ničesar in da se nima več česa bati. Takrat mi je kliknilo, kaj imajo skupnega samomorilke in morilke svojih mož in kaj jih ločuje. Tako lahko jim je nalepiti oznake. Ko koplješ globlje in jih poskušaš razumeti, ugotoviš, da ni vse tako enoznačno. V zaporu, ki ljudem odvzame svobodo, so bile bolj svobodne kot zunaj.

Še en primer so talibi. Da, grozljivi so. A tudi tu je več odtenkov. Nekoč sem v pogovoru na meji s Tadžikistanom sedela nasproti enemu od njih. Ta mož si je želel, da bi njegova hči postala ­diplomatka!

Ali pa Kandaharčani: tako zelo so zavrti, da ženske komaj priznavajo; ponekod na severu so medtem – tudi na območjih pod nadzorom talibov! – skupnosti, v katerih vlada matriarhat.

Kakšna čustva gojite do Irana?­ V Kanado ste odšli pri ­sedemnajstih.

Šla sem skozi več faz sprejemanja in zanikanja. Pri sedemnajstih sem se hotela od njega distancirati in se vklopiti v Kanado, ampak se nikoli nisem. Ko je leta 2009 nastopila zelena revolucija, se je v meni nekaj prebudilo, češ, o, Iranka sem. Potem sem leta živela nomadsko življenje ... danes se imam za Iranko in Kanadčanko, kar tudi sem. Z iranskostjo se zdaj spet počutim bolj povezano zaradi mojega partnerja in države [Bosne], v kateri živim.

Koliko časa preživite v Kanadi?

Kmalu po vzponu talibov mi je umrla mama. Do takrat sem tam preživela veliko časa, od takrat pa ne. Težko je brez nje, zato skušam očeta večkrat spraviti iz Kanade in se z njim srečati drugod po svetu. Malo pred mojo selitvijo v Sarajevo je prišel tja. Trenutno je v Iranu.

Zakaj ne morete delati tam?

Iran je za novinarje zelo neugoden, nobene svobode ni. Moje dvojno državljanstvo je pri tem dodatna ovira. Na neki točki sem ugotovila, da bi se morala od Irana za vedno posloviti, če bi hotela tam opravljati svoje delo. Tega pa nočem.

Izkušnje imate iz obeh svetov, tistega tam in tega tukaj. Kako se počutite ob tem?

V Iranu so se ljudje kljub dolgoletnim gospodarskim sankcijam znašli. Vse, za kar so jih prikrajšale, so si ustvarili sami. Afganistanci pa se ne znajo postaviti zase. Okupirali so jih že mnogi, še vedno so se uklonili. Tujci so jim prodajali upanje, a ga niso znali izkoristiti. Kot Iranka si v nasprotju z belci lahko privoščim kritiko na njihov račun. Večkrat sem jim jo že povedala v obraz in večkrat smo se sprli na to temo. Spremembe se ne zgodijo čez noč, ampak morajo priti počasi.

Skupina dijakinj vsak dan dve uri pešači po dolini Fouadi, da pride do šole, ki je najbližje njihovi vasi. Bamian, 3. septembra 2019. Talibi so do nadaljnjega zaprli vse dekliške srednje šole. FOTO: Kiana Hayeri

Obljube, vpisane v led, puščen na soncu po vašem najbolje ponazarja fotografija pogreba mladeniča, ki je umrl zaradi padca v globino nekje med Afganistanom in Iranom. Od tam so prebežnike pošiljali nazaj v izvorno državo.

Veste, kaj se mi je zgodilo? Med postankom v Zagrebu na poti v Ljubljano si je v kavarni za mizo poleg moje neki moški polnil telefon. Na njegovi roki sem opazila tatu in prepoznala dari. Večkrat sva se spogledala, potem pa sem ga vprašala, ali ga lahko preberem. Prebrala sem ga v angleščini, ne v farsiju. Vprašal me je, ali sem Afganistanka, in zapletla sva se v pogovor. Povedal je, da gre, tako kot jaz, v Ljubljano in da tam živi z bratom. Da sta tu del približno štiridesetčlanske afganistanske skupnosti. Eden od njiju že ima slovenski potni list, drugi ga bo dobil v kratkem. Starejši je prispel v prvem begunskem valu, mlajši pred štirimi leti.

Zakaj večinoma prihajajo le mlajši moški?

Gospodarstvo v Afganistanu je na psu, sploh odkar so na oblasti talibi. Nekdo mora služiti denar in poskrbeti za vse te ogromne družine. Ker so mladi moški najbolj žilavi in trpežni, na pot pošljejo njih. Pot je težka in smrtonosna. Prenaporna za ženske. Načrt je dolgoročen: da si moški najde službo in pomaga družini na daljavo ali pa se mu ta pridruži, ko se ustali.

Žal prepogosto doživijo diskriminacijo in razočaranje. Od kod jim prepričanje, da bo tu vse drugače in bolje?

Kdor se poda na pot, tvega vse. Tudi če na koncu ne najdejo sreče, tega ne bodo povedali domačim. Namesto tega bodo pošiljali domov srečne selfije. Tako krožijo napačne predstave in informacije. Včasih je kakršnakoli sprememba boljša od situacije doma. Ko udari suša – naslednja velika kriza v Afganistanu – in ostaneš brez vode, je vsako begunsko taborišče dobro.

Že pustoši?

Na veliko. Že nekaj let. In kdo spet najbolj nastrada? Vedno najprej ženske.

Turbulenca je njena cona udobja, pravi Kiana Hayeri. FOTO: Voranc Vogel

Vam je to, da ste ženska, sicer tam ne glede na vse odpiralo vrata.

Afganistanska družba se zelo ravna po spolu. Še veliko je takšnih na svetu. Kot tujka sem pred vzponom talibov imela dostop do obeh strani. Pokrivala sem lahko skoraj vse, kar so pokrivali moški, ženske so me sprejemale z odprtimi rokami. Morda bi na primer moškega v ženski zapor spustili le za kako uro, jaz pa sem tam preživela dva tedna.

Kakšna je vaša delovna ­uniforma?

Skozi leta se je spreminjala. Najprej sem se poskušala kar najbolj zliti z okolico, kamorkoli sem šla. Nosila sem oblačila, značilna za določeno regijo, lase sem si vedno pokrila s šalom. Kmalu po prihodu talibov sem spoznala, da bi bilo prenevarno, če bi me zamenjali za katero od njih. Že na daleč jim želim dati vedeti, da sem tujka. Nosim veliko barv, poleti si zaviham rokave, moj hidžab je ohlapnejši. Predvsem pa si nikoli ne zakrijem obraza.

Kako nevarno je to?

Lahko niso prav prijazni. Lahko ti na cesti spustijo kako opazko. Ali te na ulici fizično nadlegujejo.

Kako?

Tako, da te udarijo ali se zanalašč zaletijo vate.

Moški?

Moški, seveda. Ampak obraza si ne bom zakrila.