Jubilejno okrnjen Jakac

Danes od smrti Božidarja Jakca (1899–1989) mineva trideset let, 16. julija jih je minilo okroglih 120 od njegovega rojstva. Postavili so mu več razstav, a ga muzealci obravnavajo okrnjeno. Razlog so omejitve zaradi avtorskih pravic nad njegovim opusom. Osrednji poznavalec njegovega dela, akademik Milček Komelj, v jubilejni sezoni zapiše, da Jakac iz javne zavesti izginja, kar je spričo njegovih pogledov na lastno poslanstvo tragično. Že groteskno.

»To je vsekakor moj zadnji projekt na temo Jakac ever! In ne priporočam komurkoli podobnih izkušenj,« se je na družbenem omrežju resignirano oglasil kdo, vpet v organizacijo razstave Božidarja Jakca. Sledilo je vabilo vsem, ki v medijih zaradi omejitev niso imeli priložnosti videti »čudovitih Jakčevih del«, naj si jih ogledajo v živo. »Ni kaj, smo pazili in sledili protokolu absurda,« še piše.

Jakčeva dela je trenutno mogoče v živo videti na jubilejnih projektih v novomeški Galeriji Krka, kjer so razstavo pastelov pripravili v sodelovanju s kostanjeviško Galerijo Božidarja Jakca, Pilonovi galeriji v Ajdovščini, kjer je predstavljen njegov odnos z Venom Pilonom (predviden je prenos v Dolenjski muzej), in v metliški Galeriji Kambič, kjer je na ogled projekt Božidar Jakac v Beli krajini. Na kakšen protokol absurda se je nanašala objava?
 

Restriktivne odločitve

Na aktualen Jakčev status v programih muzejev, strokovnih objavah in medijih, posredno tudi na trgu umetnin, vplivajo restriktivne odločitve zasebnih lastnikov materialnih avtorskih pravic nad njegovim opusom. Predstavljanje dosežkov slikarja in grafika, prvoborca ekspresionizma in novomeške pomladi, fotografa in cineasta, ključnega kronika usodnih poglavij slovenske zgodovine, prvega rektorja ljubljanske akademije, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in še česa, je po besedah muzealcev postalo težka naloga.


 

Omejitve le v javnih muzejih in galerijah

Dogaja se, da v muzejih ne morejo prosto razpolagati z deli, ki so v njihovi lasti in so jih zavezani varovati, z razstavami umetnika, ki je javnim zbirkam ogromno doniral, pa je zdaj veliko več dela in pogajanj kot z razstavami drugih avtorjev.

Okrnjeni so lahko izbori razstav in razstavni katalogi, teh kdaj sploh ni, glede objav v medijih morajo organizatorji fotografom in snemalcem natanko odmeriti, kaj se sme reproducirati ali posneti, česa ne. Kar je učinkovita strategija odvračanja sedme sile. Iz pogovorov izveš, da so Jakčeva dela v strahu pred pravnimi posledicami kdaj že prekrili, jih cenzurirali ... Jakac izginja, slišiš.

Medalja ima dve plati. O restrikcijah glede objav gradiva poročajo iz javnih institucij, muzejev in razstavišč, na portalih slovenskih prodajnih galerij, v redkih slovenskih dražbenih katalogih ali na spletni Bolhi z zasebnimi oglasi jih ne zaznaš. A če parafraziramo slovenski pregovor, velja, da če si daleč od oči stroke, si običajno daleč tudi od srca potencialnih kupcev.

Ti bodo visoke zneske (če govorimo o pokojnih avtorjih) investirali le v pomembna dela umetnikov s trdno pozicijo v umetnostni zgodovini, muzejih in njihovih programih. Sicer naložba ne stoji. Jakčeve cene je na trgu spodneslo, pove več muzealcev. »Dokler je imel visoko strokovno in medijsko podporo, so bile visoke, zatem so padle,« meni galerist in organizator dražb Jaka Prijatelj iz Carniole Antique.

Ob obletnici Jakčeve smrti smo soočili poglede njegovega osrednjega poznavalca, umetnostnega zgodovinarja, akademika dr. Milčka Komelja, ki je bil z njim v času njegovega življenja v tesnih stikih, Primoža Pabla Miklavca Turnherja, lastnika materialnih avtorskih pravic, ki nastopa kot pogajalec v dogovorih z institucijami in se je ob vabilu k predstavitvi svoje plati zgodbe odločil za komuniciranje preko odvetnika, in vodilnih v muzejih, v katerih so povezani z Jakcem.


 

Primož Pablo Miklavc Turnher, lastnik materialnih avtorskih pravic na Jakčevem opusu:

»Kot lastnik materialnih avtorskih pravic, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, na celotnem opusu Božidarja Jakca, sem vedno pripravljen na sodelovanje. Z veliko večino institucij poteka sodelovanje povsem korektno in se sproti dogovarjamo glede posameznih projektov. V nekaterih primerih pa, zaradi različnih razlogov, do sodelovanja žal ne pride. Dejstvo je, da dosledno skrbim za pravice v okviru veljavne zakonodaje in zgoraj navedenega sklepa o dedovanju. Pri mojem pristopu gre vedno za legitimno in legalno zaščito zakonitih interesov lastnika materialnih avtorskih pravic.

Ni mogoče mimo dejstva, da so številne institucije in zasebniki kršili in žal še kršijo avtorske pravice, katerih lastnik sem, kar je v glavnem posledica nezadostnega poznavanja področja avtorskih pravic. Vse te zadeve smo tudi uredili ali pa jih še urejamo med seboj in ne v medijih. Vedno sem se pripravljen dogovarjati, če pa se osnov avtorskega prava ne upošteva, sem na to dolžan tudi opozoriti, kar sem v dobro zaščite celotnega umetniškega opusa Božidarja Jakca, vedno tudi storil. V zvezi z razstavo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini in neizidom kataloga ob tej razstavi, ne morem nositi nobene odgovornosti, s čimer se je v pisni korespondenci večkrat izrecno strinjala tudi direktorica galerije, ga. Tina Ponebšek. Predstavniki institucij ali kateregakoli drugega poslovnega subjekta imajo vedno možnost obrniti se name in se predhodno in seveda pravočasno dogovoriti glede vsega v zvezi materialnimi avtorskimi pravicami na celotnem opusu pok. umetnika.

Menim, da medijski prostor sicer ni primerno okolje za razreševanje kakršnihkoli tovrstnih vprašanj, ampak se vsa tovrstna vprašanja razrešujejo z dialogom, v kolikor sploh obstajajo kakršnakoli vprašanja, ki bi jih bilo potrebno razrešiti. Menim namreč, da je zakonski okvir dovolj jasen, prav tako je povsem jasna tudi vsebina v vseh ostalih veljavnih listinah. Samo upoštevati jih je potrebno.«
 

Dr. Miček Komelj, umetnostni zgodovinar, član SAZU in Evropske akademije znanosti in umetnosti:

»Božidar Jakac je s svojim umetniškim delom postal glavni kronist svojega časa in zato njegova danes že precej razkropljena zapuščina predstavlja nacionalni kulturni spomenik. Ob pripravi novomeškega Jakčevega doma si je umetnik želel, da bi postala v celoti narodna last, vendar mu skrbna soproga Tatjana tega ni dopustila, da bi na starost ne postal siromak.

Ker je stal v središču kulturnega življenja in ni nikoli ničesar zavrgel, je njegov arhiv nepogrešljiv zgodovinski vir. Sam ga je vedno ponujal v obravnavo in ni nikoli ničesar prikrival, ampak je svoje pričevalno poslanstvo štel za svojo narodno dolžnost. S svojo ustvarjalnostjo in dokumentacijo je vedno želel biti navzoč med ljudmi in je s tem postal že sam po sebi institucija, kar so na njegovem domu potrjevali nenehni zainteresirani obiski.

Za objave je z največjim veseljem dajal na voljo vse svoje originale, ne da bi pričakoval kako denarno nadomestilo; če kje kot umetniški pričevalec ni bil upoštevan, pa se je celo jezil. (Ko so v Novem mestu v spominski knjižici o njegovem prijatelju Janku Jarcu namesto Jakčevega portreta le za spremembo objavili sliko nekega drugega umetnika, mi je dejal: »Tisti, ki je to storil, je moj sovražnik.«)

Po njegovi smrti se je vdova Tatjana Jakac docela vživela v Jakčevo dojemanje takega poslanstva in je v duhu sledila njegovim željam. Med pregledovanjem ostaline je skrbno določala stvari za ustanove, kamor naj bi po njenem prepričanju najbolj sodile. Želela jim jih je pokloniti, sam pa sem ji pri tem razporejanju pomagal. Vendar ji je bil ta namen preprečen.

V pogodbi, s katero je poklonila stanovanje svoji nečakinji, je, kot je prepozno spoznala, podpisala tudi vanjo podtaknjeno določbo, da Jakčeve stvari niso več v njeni lasti. Kostanjeviška Jakčeva galerija, ki jim je nekatere dragocenosti že poklonila, je morala ob grožnji z odvetnikom dokumentarno gradivo vrniti, druge ustanove pa so bile obveščene, da gospa z ničimer več ne razpolaga, zato tudi ni smela ničesar več ne pokloniti ne prodati. Iz kulturnih ustanov me pogosto zaprepadeni obveščajo, da tudi z Jakčevim gradivom, ki ga že imajo, ne morejo razpolagati, umetnik pa s tem žal vse bolj izginja iz javne zavesti, kar je spričo njegovih pogledov na svoje življenjsko poslanstvo tragično in že groteskno.

Gospa Tatjana Jakac si je zaman prizadevala, da bi to, za kar se po njenem zagotavljanju ni dogovorila, razveljavili. Dedinjo je pred mojimi očmi večkrat preklela in mi izrecno naročala, naj vsakomur, ki je Jakca poznal, povem, kakšna grozota se ji je dogodila in kako ogorčen bi bil nad tem Jakac. Vendar tega zaradi neprijetnosti nisem razglašal, razen če sem bil izrecno vprašan.

Če bi Jakac danes vedel, da kdorkoli preprečuje ali s kakršnimikoli pogoji omejuje dostopnost njegovih del, bi ga – tako sem prepričan – zanesljivo štel za svojega največjega sovražnika! (Za vsakršne prevare pa je bil še posebej občutljiv, ker so njegovi starši zaradi podpisa bianco menice izgubili hišo. Ker je bil poštenjak, po vojni sam nikoli ni hotel izbrati katere od ponujanih mu zaplenjenih vil, ampak se je vrnil v svoje dotedanje stanovanje.)«
 

Zdenka Badovinac, direktorica MG+MSUM:

»Priprava razstave Božidar Jakac in fotografija (MG,2014) je opozorila na vse pomanjkljivosti zakonodaje o avtorskih pravicah. Avtorska pravica je bila kot pravni institut ustanovljena za poplačilo avtorjev pri komercialno uspešnih projektih, predvsem v sferi gospodarstva (npr. knjiga).


Javna institucija pa vloži ogromno javnih sredstev, da se primerno hrani, dokumentira, preučuje, razstavlja in popularizira delo umetnika najširši javnosti. Z razstavami v osrednjih insititucijah narašča zanimanje za avtorjevo delo in tudi njegova cena. To razume večina avtorjev pa tudi galeristov, ki prodajajo umetniška dela.

Pri pripravi omenjene razstave pa smo trčili ob izrazito odstopajoče zahteve lastnika avtorskih del glede plačila avtorskih pravic. Posledično vsa želena dela ni bilo moč predstaviti javnosti, pa čeprav so nekatera v lasti javnih institucij. S tem je z vidika dostopnosti do kulturne dediščine storjena precejšnja škoda.«
 

Lara Štrumej, MG+MSUM, kustosinja razstave Božidar Jakac in fotografija:

»Pri pripravi razstave Božidar Jakac in fotografija (2014) smo se v Moderni galeriji prvič srečali s tako rigoroznimi in velikimi zahtevami dedičev, da je bila uresničitev projekta v času njegovega nastajanja večkrat pod vprašajem.

Kljub še tako veliki strokovni potrebi po raziskavi Jakčevega fotografskega opusa, ki je do takrat obstajal v glavnem v obliki negativov, česar so se – paradoksalno – zavedali tudi dediči, in naši pripravljenosti kljubovati vsem strokovnim in pravnim težavam, projekta brez srečne okoliščine, omenjene v zahvalah v katalogu, najverjetneje sploh ne bi mogli izpeljati.«
 

Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije:

»Jakčevih del sicer ne razstavljamo niti ne objavljamo pogosto. Nazadnje smo se z njim srečali ob razstavi Likovni umetniki SAZU. Ob osemdesetletnici SAZU (2018).


Pridobiti smo morali dovoljenje za objavo, dedič avtorskih pravic je zahteval tudi navedbo, ki je razvidna iz kolofona. Soglasja za objavo pdf kataloga na spletu, kar je sicer običajna praksa pri katalogih Narodne galerije, od dedičev nismo dobili.

Jakčeva dela smo morali izvzeti tudi iz promocijskega gradiva (press materiali, vabilo, plakat itn.) za razstavo. Z rigoroznim vztrajanjem pri finančni kompenzaciji objav Jakčevih del v strokovne, znanstvene itn. namene ogroža pozicijo umetnika v slovenski umetnosti, saj bistveno zmanjšuje frekvenco pojavljanja. To pa seveda ne velja za primere, ko gre za reproduciranje v čisto tržne namene – tam je finančna kompenzacija nosilcem avtorskih pravic razumljiva.«

Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije:

»Muzej novejše zgodovine Slovenije hrani opus Božidarja Jakca v likovni zbirki in v zbirkah Fototeke, Tekoče gradivo in Foto Slovenija. Gradivo partizanskih fotoreporterjev, med katerimi Jakac zaseda pomembno mesto, je v hišo začelo prihajati postopoma, od nastanka muzeja.


V zbirki Tekoče gradivo je 4.955 posnetkov (večinoma na Leica negativu), v Foto Slovenija je fotografij 432. V času nastajanja obsežnih muzejskih publikacij Fototeka. Fotografska zapuščina XX. stoletja (2017) ter Fotoaparat in vojna. Fotografije druge svetovne vojne iz zbirk MNZS (2019) smo stopili v kontakt z dedičem v upanju, da bo dovolil reprodukcijo hranjenega gradiva.

Žal posluha za objavo nismo našli in obe publikaciji sta izšle brez predstavitve opusa Božidarja Jakca. S tem je bila storjena nepopravljiva škoda valorizaciji gradiva, ki ga muzej hrani in je sestavni del naše nacionalne dediščine. Restrikcije glede hranjenega gradiva se nanašajo tudi na pošiljanje pomanjšanih digitaliziranih kopij v namen preučevanja gradiva ter omejevanje pri uporabi gradiva za raziskovalne namene.

Zato je, v ozir pred novimi opominjanji in možnimi tožbami, celotno gradivo možno pregledovati samo v prostorih Fototeke ob predhodni najavi, na način ogleda kontaktnih kopij originalnih negativov.«
 

Goran Milovanović, direktor Galerije Božidarja Jakca:

»Galerija Božidar Jakac se sicer imenuje po Jakcu, ki je bil prvi donator svojih likovnih del v to ustanovo, vendar ima poleg njega še osem drugih zbirk, od tega šest takšnih, ki so vezana na enega avtorja, kot denimo France Kralj, Tone Kralj, Bogdan Borčić, Janez Boljka in drugi.

Z vsemi imamo sklenjene donatorske pogodbe, kjer je opredeljena obveznost proučevanja in prezentiranja javnosti, ki vključuje tudi razstavne kataloge.

Postopek pogovorov z dediči je pravno formalno enak, vendar seveda zahteva pri vsakem oseben pristop, ki je temelj dolgoročnega sodelovanja. V primeru, da neka tretja oseba poda prošnjo za uporabo reprodukcije, jo vedno najprej usmerimo na nositelje materialnih avtorskih pravic in ob privolitvi in pogojih s prosilcem še mi sklenemo pogodbo o uporabi, kjer dodamo še naše zahteve. Na ta način smo v kontaktu tudi z nositeljem materialnih avtorskih pravic Božidarja Jakca, gospodom Primožem Pablom Miklavc Turnherjem.

Če se dogovorimo tako, da smo vsi partnerji zadovoljni, potem zadevo, kot je, denimo, trenutna razstava pastelov Božidarja Jakca v razstavišču Krke v Novem mestu, speljemo, drugače pač ne. Moram poudariti, da je bilo pri tej razstavi sodelovanje profesionalno korektno, dogovorili smo pogoje in določili dve deli, ki sta služili za promocijske zadeve, ter razstavo z dobrim medijskim odzivom tudi realizirali.«
 

Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja:

»Božidar Jakac je leta 1984 v dar Novomeščanom in rodnemu Novemu mestu poklonil 828 del, ki jih pod okriljem Dolenjskega muzeja Novo mesto hrani Jakčev dom. Ta bogata slikarska dediščina prikazuje celoten razvoj Jakčeve slikarske poti, ki nam daje neizmerne možnosti razstavljanja in publiciranja za ljubitelje umetnosti in predvsem v izobraževalne namene.


Z nenehnim nerazumnim poseganjem v avtonomnost muzejskih delavcev pri vsebinski pripravi projektov, vezanih na Jakčevo dediščino, dediči avtorskih pravic ovirajo prezentacijo umetnika laični in strokovni javnosti. Jakčeva dela pogosto posojamo drugim institucijam in sodelujemo pri pripravi njihovih razstav, zato vemo, da je Jakčeva dediščina postala »vseslovenski problem«.

Dokler se razmere ne bodo umirile, smo sprejeli politiko, da Jakca uvrstimo v program dela samo takrat, kadar je neizogibno, pa še takrat je rezultat zaradi nenehnih zahtev in vmešavanja dedičev okrnjen. Akademiku Božidarju Jakcu je največja škoda povzročena s tem, da smo vsa publiciranja začasno opustili.«
 

Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije:

»Restrikcije in nerazumna dolgotrajnost postopkov za pridobitev soglasij močno omejujejo pripravo projektov, kjer so v prezentacijo vključena dela Božidarja Jakca, zato se muzeji ali galerije redko odločamo za tovrstne projekte.


V 16 letih (od prenosa materialnih avtorskih pravic na dediče) je pojavnost Jakčevih del v slovenskem prostoru izginila, vrednost del pada. Jakčev fond, bolj ko ne, ostaja v depojih.«