Drugačna zgodba o prelomnih letih za Slovenijo

»Nacionalna samozavest raste z gorništvom, pa tudi med smučarskim spustom z gore. Spust, ki mora biti najhitrejši na svetu,­ omogoči nov vzpon, vzpon na zmagovalni oder. Vzponi na goro, vzponi na zmagovalni oder so dali samozavest, ki je slovenski narod preoblikovala v nacijo,« je poetičen zapis Alija Žerdina, ki obiskovalca uvede v fotografsko pripoved Joca Žnidaršiča o prelomnih letih za Slovenijo. Nocoj so jo z naslovom Joco Žnidaršič: leta preloma odprli v Cankarjevem domu, na ogled je do 1. novembra.

Človek po tridesetih letih na stvari seveda gleda drugače, je ob odprt­ju razstave svojih fotografij med letoma 1988 in 1992 dejal Delov dolgolet­ni fotoreporter in urednik fotografije Joco Žnidaršič.



»Tedaj sem se šel profesionalca, osredotočen na to, da bom posnel dobre fotografije, da bodo prepričljive in da bom informiral bralce. Ko sem zadnje leto s kustosinjo iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije Ireno Uršič, kamor sem pred letom dni predal del fotografskega arhiva, gledal, kaj bi predstavili na razstavi, je bilo pravzaprav zabavno. Vmes se vprašaš, zakaj česa nisi drugače naredil, zaveš se, da se vsi staramo in da polovice nastopajočih ni več med nami, a posebnih čustvenih trenutkov nisem doživel. Vesel sem bil vseh posnetkov z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, predvsem prijetnejših dogodkov, in se med drugim spraševal, kako mi je na poti na Brione sploh uspelo priti do Fažane, ko pa je bilo vse tako zastraženo. A bilo je vredno in, kot pravi Susan Sontag in je zapisal Ali Žerdin, tako iz teh nekaj stotink sekunde nastane tudi zgodovina,« je povedal. Marsičesa prav tako fotogeničnega na razstavo zaradi pomanjkanja prostora niso mogli uvrstiti.
 

Zgodba o zanosu naroda

Pod izbor nekaj manj kot 200 fotografij v 16 tematskih sklopih sta se poleg avtorja podpisala skrbnica Žnidaršičevega fotografskega fonda v muzeju Irena Uršič ter novinar, urednik Sobotne priloge in Žnidaršičev prijatelj Ali Žerdin, tudi avtor besedil in soavtor ­zasnove razstave.



Kot je povedal Žerdin, je bilo iz več kot 2000 fotografij, kolikor so jih pregledali, treba potegniti zgodbo. In so jo. A to ni največkrat slišana zgodba o naši junaški zgodovini, Novi reviji ter osamosvojiteljih, ki so nas naposled privedli do zmage v vojni za Slovenijo, je poudaril, je zgodba o tem, kako se je gradila in krepila nacionalna samozavest, kako je zanos naroda pripeljal do političnih premikov. »Razstava govori o ambiciji ljudstva, o izvoru nacionalnega zanosa, ki se je rojeval v malih osebnih zmagah, v tem, da je sto žensk osvojilo Triglav, pa tudi v velikih zmagah naših športnikov, kakršni so bili uspehi smučarke Mateje Svet, o tem, kako se je množica športnih navijačev iz Planice preoblikovala v množico protestnikov na Kongresnem trgu in kako je vse skupaj vodilo v oblikovanje novih političnih strank, volitve, plebiscit in vojno,« je povedal. Podobe te preteklosti je po sklopih nadnaslovil z verzi iz Prešernove Zdravljice, ki se v tem kontekstu zdi preroška.



Irena Uršič je dodala, da je prikazanih tudi nekaj drugih omembe vrednih dogodkov iz tega časa, ki prikazujejo Slovenijo v širšem jugoslovanskem oziroma mednarodnem kontekstu; 9. konferenco gibanja neuvrščenih v Beogradu septembra 1989, zadnje fotografije predsednikov vseh predsedstev jugoslovanskih republik, tudi mitinge Miloševićevih privržencev in nasprotnikov.
 

Prihodnje leto še retrospektivna razstava

Med sklepnimi podobami, ki jih je za razstavo, tudi z določitvijo različnih povečav fotografij, oblikovala arhitektka Katarina Štok Pretnar, se kaže slovenska zastava, ki jo je smučarski skakalec Franci Petek dvignil na odprtju zimskih olimpijskih iger leta 1992 v Albert­villu v Franciji. Z vsemi prikazanimi državnimi simboli kaže, kako so se ta sidra nacije spreminjala na koncu osemdesetih in začetku ­devetdesetih let.



Videti je od trobojnice z zvezdo na demonstracijah na Roški cesti v Ljubljani, prek zastave z izrezano peterokrako zvezdo, ki so jo otroci vihteli pri vojašnici JLA Slave Klavora v Mariboru, ko je JLA obkolila učni center Teritorialne obrambe v Pekrah mesec dni pred osamosvojitvijo, do ikonične zastave brez zvezde s Triglava na začetku junija 1991, ko še ni bilo znano, kakšna bo nova slovenska zastava. Ta je na Trgu republike zaplapolala 26. junija.

Nekaj ujetih drobcev zgodovine je Joco Žnidaršič že podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki po njegovih besedah ima znanje, strokovnjake in primerne prostore za hranjenje občutljivih fotografskih filmov. V prihodnje bo podaril celoten arhiv. Doslej so prejeli (a še ne v celoti prevzeli) fotografsko gradivo do leta 1988, približno 250.000 negativov.



»Takšna donacija je za nas praznični dogodek. Pred leti je vodja fototeke Ivo Vraničar dejal, da je Žnidaršičev fotografski opus naša Ahilova peta. Nekega dne sva mu pisala, ali ne bi morda vendarle postal Amorjeva puščica, in se je zgodilo. Čeprav je toliko gradiva zame velik zalogaj, je hkrati izziv, ki se ga zelo veselim. Tudi izbor za to razstavo je bil težek, saj so številne Žnidaršičeve fotografije ikonične, vsaka ima veliko pripovedno moč,« je povedala Irena Uršič. Razkrila je, da je v pripravi tudi velika retrospektivna razstava, ki jo načrtujejo konec prihodnjega leta.