Čipka Eve Petrič vstopa v katedralo kot umetniški objekt

Konceptualna umetnica Eva Petrič že nekaj let sodeluje s članicami eksperimentalne klekljarske skupine pri Čipkarski šoli Idrija. Med prvim valom koronavirusa, ki smo ga preživeli v izolaciji pred zunanjim svetom, je nastal še en izjemen izdelek – nadgrajena klekljana vrtnica, ki jo bodo v sredo izobesili v katedrali sv. Štefana na Dunaju.



Cvetovi in listi klekljanih vrtnic simbolizirajo optimizem in upanje, njihovi trni pa opozarjajo na previdnost, ki jo zahteva nova realnost, je klekljano mojstrovino opisala avtorica Eva Petrič. V sredo ob 10.30 jo bodo v sijaju svetlobe, ki prihaja skozi okno nad grobnico cesarja Friedricha Tretjega v katedrali, uradno predstavili javnosti. Dan pozneje bo predstavljena še enkrat – ob 20. uri, tedaj v soju luči iz katedrale.

»Upam, da vas bo moja Koronavrtnica, razrasla v kolektivno Koronavrtnico, spomnila, da lahko lepota vrtnice premaga njene trne, in da bomo, tako kot lepoto vrtnice, še naprej in še bolj cenili bližino ljudi, ki so nam ljubi, ter čas, ki ga lahko preživljamo skupaj,« je umetnino pospremila na pot Eva Petrič.

Čipka tokrat vstopa v katedralo sv. Štefana kot umetniški objekt. FOTO: Eva Petrič

Izrazna moč čipke

Klekljarice so pod vodstvom Maje Svetlik iz Čipkarske šole Idrija v vrtnice vložile več kot 400 ur dela – v kreiranje ter izdelavo cvetov in lističev. Delale so vsaka zase v zavetju svojega doma. Ustvarjalke klekljanih vrtnic so Andra Jereb, Irena Laharnar, Mira Guzelj, Marija Novak Boškovič, Draga Sedej, Marta Simnovčič in Milena Kalan Frančeškin, vse nosilke geografske označbe Idrijska čipka, certifikata kakovosti za idrijsko čipko.

Maja Svetlik je o novem projektu, ki je znova potrdil izrazno moč čipke, povedala: »Idrijska čipka je v obliki oltarnih prtov skozi zgodovino krasila cerkve in bogoslužna oblačila in tako je še danes. Tokrat vstopa v katedralo sv. Štefana kot umetniški objekt. S takimi deli pokažemo, da pri idrijski čipki ne gre zgolj za ohranjanje tradicije znanja klekljanja in njene izdelave, temveč je še kako živa in se vsak dan razvija. Misli tvorijo nove oblike in razmišljanja zunaj okvirov, roke jim v številnih urah klekljanja sledijo, tehnike, značilnosti in zakonitosti izdelave idrijske čipke se ohranjajo. V bistvu je to nekakšna meditacija vsake klekljarice, ki se pokaže v materialni obliki in je vključena v umetniško delo. Veseli bomo, če jo bodo tako začutili tudi obiskovalci katedrale.«

Čipka se po njenih besedah iz domačega okolja znova seli v druge prostore. Idrijske klekljarice jo pošiljajo na pot z željo, da bi bila vsem v navdih ter bi se vsakega, ki jo bo pobližje spoznal, malce dotaknila.