Baobab – drevo modrosti, božji dar

»Nomen est omen (ime je znamenje),« sem rekel Pascalu Maitreju, ko sva stala pred njegovimi fotografijami v dunajskem Naravoslovnem muzeju. Maitre se je le nasmehnil. Eden od pomenov francoske besede maitre je namreč mojster. »Danes vsi fotografirajo. Amaterji fotografirajo tisto, kar jim ugaja. Jaz pripovedujem zgodbe,« je pojasnil sloviti fotograf.

V srcu Afrike

Pascal Maitre se je rodil leta 1955 v francoskem mestu Buzançais. Preden se je odločil, da bo postal fotoreporter, je študiral psihologijo. Fotografske zgodbe je ustvarjal na različnih koncih sveta, od Afganistana do Južne Amerike, nekateri kraji na svetu pa ga seveda še posebej privlačijo. Na Madagaskarju je bil zaradi svojega dela že 27-krat – od tega štirikrat samo zato, da je fotografiral baobabe. V njegovih knjigah V srcu Afrike in Madagaskar: potovanja v poseben svet si lahko ogledamo fotografije, ki so nastale v petnajstih letih, ki jih je Maitre preživel v Afriki. Njegove fotografije objavljajo ugledne revije po vsem svetu, kot so GEO, Figaro, Newsweek, Life, Paris Match, L'Express, National Geographic …
Senegal ima drevo baobab v svojem grbu. Evropejci so prav v tem delu Afrike prvič videli in nato tudi znanstveno opisali to nenavadno drevo. Pisalo se je leto 1749, ko je na enem od otokov v izlivu reke Senegal v Atlantski ocean francoski botanik in etnolog Michel Adanson opazil drevo z nenavadno debelim deblom. Njegov obseg je bil 20 metrov. Adanson je bil začuden, da se vse do takrat ni še nihče lotil proučevanja tega drevesa, ki je bilo sicer zelo razširjeno v tem delu črne celine. Svoja opažanja o baobabu je zapisal v knjigi Naravoslovna zgodovina Senegala (Histoire naturelle du Senegal), ki jo je leta 1757 objavil v Parizu. V njegovo čast se uradno botanično ime afriškega baobaba glasi Adansonia digitata.

Cisterna vode

Premer baobabovega debla lahko doseže enajst metrov, v višino pa lahko zraste do 30 metrov. Afriški pregovor pravi: »Znanost je kot deblo baobaba. En sam človek ga ne more objeti.« Največja zakladnica teh dreves je otok oziroma država Madagaskar. Od skupno osmih podvrst baobaba jih tam raste kar sedem. Najstarejši baobab na Madagaskarju je star 1600 let in je hkrati drugo najstarejše drevo te vrste na svetu. Najstarejši baobab raste v Južni Afriki in je star 1800 let.
Za prebivalce Madagaskarja je baobab božji dar. Od tega drevesa imajo celo vrsto koristi: daje jim lepilo, material za oblačila in pokrivanje hiš, iz njegovih listov pripravljajo zdravila, njegovi sadeži pa so bogati z vitaminom C in jih uporabljajo za pripravljanje sladic. Večji baobab lahko podobno kot cisterna hrani v sebi več tisoč litrov vode. Te ljudje ne uporabljajo zgolj za pitje, temveč za različne obrede. Babice pri porodih, denimo, uporabljajo izključno vodo baobaba. V votlih delih debla imajo svoja zatočišča živali, pa tudi ljudje, pepel od lubja uporabljajo ali kot gnojilo ali kot surovino za izdelovanje mila. Mlade poganjke in listje uporabljajo v prehrani, iz praženih semen pa pripravljajo napitek, podoben kavi.

Razprti cvetovi samo ponoči

V Zahodni Afriki velja baobab za drevo modrosti, povezano s podzemeljskim svetom. Baobab je hkrati povezava med zemljo in nebom. »Svet baobaba« se imenujejo zborovanja območnih skupnosti, na katerih ljudje razpravljajo o tem, kaj je bilo storjenega in kaj vse bo treba narediti v prihodnosti. V Senegalu ima vsaka vas svoj svet baobaba. Okoli tega drevesa potekajo tudi obredi, v katerih ljudje komunicirajo z umrlimi predniki. Na Madagaskarju temu drevesu pravijo »stara baba«, ker je njegovo deblo polno globokih brazd.
»Čeprav je deblo zelo masivno, ima baobab zelo nežne cvetove, ki se odpirajo samo ponoči,« je povedal Maitre. Da bi posnel cvetove tega zanimivega drevesa, je neko noč preživel v krošnji baobaba 25 metrov nad tlemi. »Tisto noč sem prespal na drevesu, med nebom in zemljo. Sedel sem med tisočimi zvezdami in cvetovi, ki so se razpirali. To je bila zame nepozabna izkušnja.«