Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Vizualna umetnost

Avtorska spraševanja v negotovem času

Do petka je v Fundaciji Ulay in Fotopubu na ogled razstava osmih mladih avtoric Leave group?/Zapustiti skupino?
V Fotopubu na Tivolski cesti Ema Radovan izvaja projekt <em>Harfa</em>. Foto Jure Eržen
V Fotopubu na Tivolski cesti Ema Radovan izvaja projekt <em>Harfa</em>. Foto Jure Eržen
2. 2. 2021 | 09:20
2. 2. 2021 | 11:23
8:49
Ne glede na to, da je javno življenje v času koronavirusa omejeno, nekateri projekti pokažejo trpežnost. Tak je umetniški projekt, ki ga v dveh ljubljanskih razstavnih prostorih podpisujeta Fundacija Ulay in Fotopub: osem študentk je zasnovalo projekte, ki prevprašujejo zdajšnjost, prihodnost, intimo, zgodovino, odnos do Slovenije. Hkrati je projekt kot celota zunajinstitucionalni, različne profile študentov je povezal z raziskovanjem sodobne umetnosti. Na ogled je do petka.

»Svetovno priznani konceptualni umetnik Ulay, s pravim imenom Frank Uwe Laysiepen, je zadnjih deset let živel v Sloveniji. Fundacija z njegovim imenom deluje dve leti in pogovarjali smo se, kako bi zapuščina umetnika živela naprej, ne le z razstavami, katalogi in arhivom, ampak tudi drugače,« je povedala kuratorka Hana Ostan Ožbolt.

image_alt
Umrl je Ulay, svetovno priznan konceptualni umetnik, povezan s Slovenijo


»Projektni prostor na Igriški ulici je bil njegova želja, prostor za mlade, ki ni galerijski, ampak fluiden prostor za projekte. Eden od projektov je izobraževalni program Akademski oreščki (Academia Nuts), ki je v našem prostoru edinstven, ker povezuje študente različnih akademij in področij z željo, da bi jih izobrazili v polju sodobne umetnosti. Mentorja programa sva Dušan Josip Smodej in jaz, vsak od naju vodi en razstavni prostor, Fundacije Ulay in Fotopuba. Razstava Leave group?, ki je nasledek tega programa in ni financirana ne od ministrstva za kulturo ne od ljubljanske mestne občine, ni le umetniška, predstavlja ali družbene premisleke ali umetniške ­projekte.«

V prostoru Fundacije Ulay na Igriški ulici je Iza Štrumbelj Oblak postavila na ogled dokumentacijo projekta <em>Iščem prijatelje</em>. Foto Jure Eržen
V prostoru Fundacije Ulay na Igriški ulici je Iza Štrumbelj Oblak postavila na ogled dokumentacijo projekta Iščem prijatelje. Foto Jure Eržen

 

Spletni performansi in prostorske instalacije


Osem študentk različnih akademij in fakultet prve generacije programa Academia NutsLina Akif, Hannah Koselj Marušič, Lucija Ostan Vejrup, Lara Papov, Ema Radovan, Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec in Eva Žibert – je z osmimi projekti v dveh ljubljanskih projektnih prostorih ustvarilo prostorsko postavitev, rezultat skupinskega in samostojnega raziskovanja umetnosti in teorije. To so večinoma njihovi prvi večji umetniški in drugi projekti.

Ema Radovan je hotela s performansom in prostorsko instalacijo Harfa prestaviti proces ponovnega učenja neke dejavnosti v galerijski prostor in ponuditi gledalcu vpogled vanj: izbrala je harfo, ki je že leta ni igrala, in hodila vadit v Fotopub. Ko je ni bilo tam, so njeno igranje nadomestili stari posnetki.

Iza Štrumbelj Oblak se je ob preselitvi v kraj, kjer ni nikogar poznala, odločila za socialni eksperiment in se lotila iskanja prijateljev: z javnimi vabili v fizični in digitalni obliki je vabila ljudi na druženje, ­pripravila je tudi piknik in nanj povabila neznance. Projekt Iščem prijatelje je prinesel video, »zine«, v katerem je objavila delčke pisne komunikacije z neznanci, in ­vizitke.
 

Ples v času koronavirusa


Eva Žibert je v videoinstalaciji Kraljica mortadel prikazala svoj zapleteni odnos do neoliberalnega kapitalističnega sistema: za izhodišče je vzela znan slovenski televizijski oglas in v času zaprtja države ter kolektivne karantene z aplikacijo zoom posnela devet prijateljev, ki jih je prosila, naj zapojejo sklepni del besedila oglasa. Ti posnetki so v razstavnem prostoru predvajani zapored, potem pa še vsi hkrati.

Hannah Koselj Marušič je v prostorski instalaciji Avtopoet, pospremljeni z videoposnetki, v kleti Fotopuba razpostavila kose pohištva in predmete, zapuščeno lastnino štirih generacij iz družinske hiše, ki je postala odlagališče krame, in s tem ponudila svoj avtoportret v določenem trenutku in prostoru. Njen je tudi spletni performans Just a Dance, v katerem prenaša svoj večurni ples v ambientu zapuščene stavbe, glasbo pa sliši le ona, gledalec si ritem in melodijo lahko predstavlja zgolj prek njenih gibov.

Lara Papov se je za projekt White noise lotila izdelave skulptur iz lupin škržatov, ki ostanejo po levitvi. Uporabila je tehniko 3D-tiska zlitine kovin, delo pa je podrobnejši pogled vmesnega prostora, ki se ustvari prek transformacije iz stanja nezavednega v stanje zavednega. V drugem projektu, Always Has Been, ponuja rezultat raziskovanja vprašanja o razsežnosti vmesnega prostora, ki, čeprav se na prvi pogled zdi samoumeven, v opazovalcu vzbuja najbolj osnovna vprašanja o obstoju in resničnosti. Delo je nastalo z dolgotrajnim postopkom odstranjevanja odbojne plasti s kosa ogledala, kar je povzročilo razslojevanje materialov, ki ga sestavljajo, po odstranitvi pa je večino odstranjenega materiala zbrala v kockast kup prahu.
 

Rada imam Slovenijo ...


Lina Akif in Lucija Ostan Vejrup sta pripravili 48-urni performans in svetlobno instalacijo Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene, ki ima – kot je zapisano v informaciji organizatorjev – izhodišče v znanem delu Josepha Beuysa I like America and America likes me. »Naslov novega dela apelira na to, da je v trenutnem političnem ozračju v Sloveniji ironično izgovoriti dejstvo, kot ga deklamira naslov, torej da imamo radi našo domovino, kaj šele, da nas ima tudi ona rada. Beuys je s svojim delom kritiziral Ameriko in njeno kolonialno preteklost, nov kontekst dela pa spodbuja refleksijo o prav tako nedemokratično obarvanem odnosu, ki ga imamo mi trenutno z našo državo. Bistvena razlika med obema projektoma je poleg naslova tudi to, da avtorici preživ­ljata 48 ur v zaprtem galerijskem prostoru s petnajstimi kurami in ne s kojotom.« Lea Topolovec je v prostorski instalaciji Working hands­ postavila v ospredje proces priprave na razstavo v času, ko je bila prostorsko zamejena, priklenjena na stanovanje, svojo sobo in zaslone: razstavlja objekt iz visečih dvostransko metaliziranih folij.
 

Nekaj, kar je manjkalo


Z uporabo različnih tehnik in prijemov ter preizpraševanjem različnih problemov, od osebne identitete, domovine, zgodovine, koronske sedanjosti in prihodnosti do vprašanja materialnosti, realnosti in dojemanja prostora, so avtorice postavile pod vprašaj tudi bistvo načinov ustvarjanja in procesov (umetniške) produkcije. Razstava že z naslovom Zapustiti skupino? ubeseduje razpotje – ustavljen trenutek v času in prostoru nekega (skupinskega) miselnega procesa, ki je lahko konec, nov začetek ali ohranitev statusa quo, materializacija minljivosti in nestanovitnosti (kolektivizma) današnjega časa.

Dušan Josip Smodej je dodal: »Ponudili smo nekaj, kar je manjkalo, odprtokodni program, ki nudi posameznikom nekaj novega. V Ljubljano je prišel predavat umetnik turškega rodu Ahmet Ögut, gostili smo okrog dvajset seminarjev oziroma kratkih delavnic prek aplikacije zoom.«
 

Interdisciplinarni študijski atelje


Med lanskim februarjem in letošnjim januarjem so vodili delavnice pisatelj in aktivist Hamja Ahsan, grafični oblikovalec Nejc Prah, intermedijska umetnica Iza Pavlina, arhitekt in publicist Miloš Kosec, režiser Dragan Živadinov, glasbena producentka in režiserka Katarina Rešek - Kukla, intermedijski umetnik Karol Radziszewski, umetnostni kritik in kurator Dorian Batycka, vizualni umetnik Driton Selmani, dramatičarka in režiserka Maša Pelko, filozofinja, teoretičarka in umetnica Marina Gržinić, vizualni umetnik, publicist, scenograf in oblikovalec Alen Ožbolt, vizualni umetnik in filozof Luka Savić, kurator Vladimir Vidmar ter vizualni umetnik Andrej Škufca.

Program, so zapisali organizatorji, je priredil in gostil množico rigoroznih akademskih zasedanj za izbrano skupino študentk, ki so oblikovale temeljno miselno strukturo programa – nujen interdisciplinarni študijski atelje, čigar edini cilj je utelešeno učenje in ­poglobljeno, sproščeno raziskovanje tem, kot so umetnost, filozofija, ekologija in politika z mednarodnimi in lokalnimi ­strokovnjaki.

Razstava poteka v projektnih prostorih, ki ju vodita mentorja programa: v znameniti Miheličevi brutalistični bencinski črpalki, ki jo zadnjih nekaj let zaseda Fotopub, ter v svetlem projektnem prostoru Fundacije Ulay na Igriški, ki so ga pred letom preuredili Mertelj-Vrabič arhitekti. Poleg fizične prisotnosti v okviru projekta prirejajo še spletni performans, do prejšnjega tedna so bila tudi skupinska spletna vodstva po razstavi z avtoricami. Če jim bodo okoliščine naklonjene, bodo v petek priredili še sklepni dogodek z javno napovedjo novega letnika programa Academia Nuts #2, za katerega zbirajo prijave do četrtka.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine