Zreti v prihodnost je pogumno dejanje

Z dogodkoma Pesem, ki jo je pel moj oče (trije dnevi v maju) tajskega gledališkega ustvarjalca Wichayje Artamata, člana For What Theatra, in Telotelotelotelo, glasbeno kompozicijo v izvedbi belgijskih glasbenikov Daga Taeldemana in Andrewa Van Ostadeja, ter tradicionalno otvoritveno zabavo se nocoj začenja 25. festival Mladi levi.

Festivalski program, ki bo trajal vse do 27. avgusta, se sooča z minljivostjo, koncem, praznino, strahovi; njegov diskurzivni del pa se spogleduje s prihodnostjo. Vanjo zre z optimizmom, kar je »dejanje poguma (ali optimizma duha) ter nas ne paralizira, ampak nas kot skupnost povezuje v delovanje, v akcijo, v sodelovanje«.

Ob sodelovanju domačih akterjev, kot sta vizualni umetnici Petra Varl in Neja Tomšič ter Gledališče Ane Monro in Radio Študent, ki bosta za mlade od osemnajstega do tridesetega leta izvajali delavnico o kritiškem razmišljanju in pisanju o sodobnih uprizoritvenih praksah, bodo v ospredju gostovanja tujih ustvarjalcev; tudi takšnih, ki kot Wichaya Artamat prihajajo od zelo daleč in s katerimi so se organizatorji za njihov prihod dogovarjali dlje časa.

Pesimizem v intelektu, optimizem v duhu

Upor zahteva organizacijo

Takšen primer sta družbeno angažirana čilenska umetnika Ébana Garín Coronel in Luis Guenel Soto, ki tvorita kolektiv Cuerpo Sur. Pri Bunkerju so jima po besedah Tamare Bračič Vidmar, vodje odnosov z javnostmi, omogočili ne le gostovanje, temveč rezidenco, kar pomeni, da sta tu nekoliko dlje in imata ob tem možnost predstavi prilagoditi uprizoritvenemu prostoru. Prva, Minga hiše v ruševinah, bo na sporedu v torek v Stari elektrarni, in govori o pomenu hiše in doma, pa tudi skupnosti, za ljudi. Naslanja se na tradicijo seljenja hiš z otoka Chiloé v čilski Patagoniji; celo čez morje.

»Celotna skupnost je združila moči. Selili so s pomočjo drevesnih debel, ki so jih vlekli biki. Če je bilo treba prečkati morje, so jih vlekli čolni. Nekateri so svoje domove preselili, ker so se poročili z nekom z drugega otoka, drugi zaradi službe, tretji zaradi skupnega prepričanja, da ne želijo prekiniti poti čarovnic na tistem ozemlju. V tej skupnosti sosedje niso nikoli zapustili svojih domov – odpeljali so jih v prihodnost,« sta povedala ustvarjalca.

Ébana Garín Coronel in Luis Guenel Soto tvorita kolektiv Cuerpo Sur. FOTO: Lyse Ishimwe

Tradicija je temeljila na kolektivnem delovanju, medsebojni pomoči, izmenjavi energije in časa. Zdaj je, kot jima je zaupal eden od domačinov, začela izginjati, ker nihče več nima časa zanjo. »Morda je največja dragocenost te tradicije prav možnost deljenja lastnega časa z drugimi. Zaradi te geste lahko obstaja skupnost ali kolektivnost.« In kaj je dom? »Verjetno vse življenje iščemo kraj, ki bi mu rekli dom, in smo ga sposobni vedno znova žrtvovati zaradi ideje, da bi ga našli nekje drugje. Začutila sva, da je morda edino in zadnje ozemlje, ki ga dosežemo in ki ga lahko imenujemo dom, lastno telo.«

Pohabljeni, na sporedu dva dni pozneje, pa se nanaša na policijsko nasilje v Čilu leta 2019. Eno največjih vstaj v zadnjih desetletjih je povzročilo povišanje cen vozovnic podzemne železnice. Nasprotovanju so se pridružile še druge zahteve. Prvič po diktaturi je bilo razglašeno izredno stanje, policija se je znesla nad protestniki. »Do začetka leta 2020 je bilo ranjenih 3838 ljudi. Po podatkih čilskega združenja oftalmologov in organizacij za človekove pravice je 460 končalo s hudimi očesnimi zapleti, vključno z izgubo očesnega zrkla in vida. S tem številom je Čile dosegel svetovni rekord v pohabljanju oči, saj je policija neselektivno merila neposredno v obraze demonstrantov.«

Kako vztrajati kljub nevarnostim represije in želje oblasti, da ostanemo (vsaj figurativno) slepi za njene napake? »Nove demokracije so postopoma vzpostavile sistem represije nad državljani, za katerim se skrivata oblastni nadzor in brutalno zlo. Glede na to smo prepričani, da je edini način, da to premagamo, nadaljnje organiziranje, pri čemer se zavedamo, da smo del celote in ne izolirana bitja, ki skrbijo le za lastno blaginjo, kot to spodbuja kapitalizem,« sta odgovorila Ébana Garín Coronel in Luis Guenel Soto.

Plod večletnega dela

Z družbeno angažirano dokumentarno predstavo Iz globine, v koprodukciji Bunkerja in zadnjo v trilogiji o rudarjenju, bo nastopil belgijski umetniški tandem Silke Huysmans in Hannes Dereere. Po Rudarskih zgodbah in Prijetnem otoku, že videnih na Mladih levih, se tokrat lotevata nove industrijske panoge – globokomorskega rudarjenja. K temu se rudarske družbe zatekajo, ker na površju že primanjkuje surovin.

Medtem ko se predstava sprašuje, kakšne posledice prinaša potencialna industrija prihodnosti, pa je bila osrednja pozornost devetletnega projekta več mednarodnih partnerjev (med njimi Bunkerja) Create to Connect -> Create to Impact namenjena vplivu umetnosti na družbo. Projekt, ne pa tudi sodelovanje, se bo sklenil v četrtek z obeležitvijo izida knjige Social impact in art and culture: the diverse lives of a concept pri Založbi ZRC in Bunkerju. Po okrogli mizi, na kateri bodo govorniki predstavili dosežke in uvide v okviru projekta, bodo sledile intervencije umetnikov, s katerimi so največ sodelovali, in Debatna kafana Umetnost – prihodnost – družbeni vpliv s Silke Huysmans, Hannesom Derrerejem, Leo Kukovičič in moderatorko Sodja Lotker, umetniško vodjo Praškega kvadrienala.

Polka chinata izvira iz Bologne z začetka 20. stoletja. FOTO: © Claudia Borgia, Chiara Bruschini

Omeniti velja še predstavi Obračanje_Orlandova verzija, in Prihrani zadnji ples zame; sledila bo delavnica skoraj izumrlega plesa za dva moška plesalca polka chinata. Z njima se bo predstavil dobitnik beneškega zlatega leva za življenjsko delo v plesu 2019 Alessandro Sciarroni, čigar delo zaznamujejo repeticije z variacijami, s katerimi med drugim raziskuje obsesije.