Kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov in scenarist ter režiser Filip Robar Dorin kot dobitnika velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo in dobitniki nagrad sklada pesnik Jure Jakob, zborovska dirigentka Martina Batič, skladatelj Tomaž Svete, igralka Maruša Majer, avtor animiranih filmov Dušan Kastelic in arhitekta Aljoša Dekleva ter Tina Gregorič Dekleva.

Večer pred kulturnim praznikom je pripadel njim, njihova umetnost in ustvarjalnost sta se zasluženo znašli v soju žarometov na osrednjem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma.



Proslavo je za vstopom nagrajencev v prepolno Gallusovo dvorano – na čelu s predsednikom Borutom Pahorjem, ki jih je popeljal do najbolj zaželenih sedežev v prvi vrsti – z Zdravljico ubrano uvedla Vokalna skupina Gallina, takoj zatem je mikrofon prevzel predsednik Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer, katerega govori vse od njegovega prevzema tega položaja veljajo za tako rekoč najtežje pričakovano točko vsakoletne proslave.

Nekako tako, kot bi se moral vrhunec proslave zgoditi že na začetku, zaradi ostrine, ki jo s slavnostnega odra rad deli političnim prvakom na sedežih v prvi vrsti Gallusove dvorane. Teh nikoli ne manjka, četudi se je letos zgodil izreden odmik od trdne tradicije. Državna proslava kulturnega praznika je minila brez rednega ministra za kulturo. V tem trenutku ga nimamo. Donedavni Dejan Prešiček je bil sicer prisoten, v Möderndorferjevem govoru je lahko slišal tudi odkrite besede podpore.


 

Od Cankarja k Butalcem

»V minulem letu smo se spominjali Ivana Cankarja, vse leto smo ga hvaležno častili, a se položaj umetnikov ni prav nič izboljšal, čeprav bi bil prav to lahko vsebinski poklon Cankarju in njegovemu poslanstvu umetnika,« je Möderndorfer povedal uvodoma. In kmalu dodal, da bi se mu najustrezneje poklonili tako, da umetnost ne bi bila zgolj priložnostna fraza politikov, pač pa eden pomembnih stebrov naše nacionalne samozavesti, družbe in države. »Celoletno praznovanje Cankarja se je izkazalo le za Potemkinovo vas, privid, da je s slovensko umetnostjo vse v redu. Samozadostno gremo dalje po strmi in vijugasti šentflorjanski poti.«

Tokrat se je oprijel druge zimzelene slovenske teme, katere citiranje ne umanjka niti v sodobni Sloveniji: Butalam in z njimi Franu Milčinskemu, ki ga je označil za »nepriznanega sijajnega slikarja nacionalnega portreta«, za tistega, ki smo mu še težje kot Cankarju odpustili opisovanje trpke slovenske resničnosti.

»Odkar imamo samostojno državo, se njegovim Butalcem vse bolj grenko smejemo. Se nam zdijo zaradi humorja manj relevantna umetniška literatura? Smo pisatelja namenoma potisnili vstran, ker se preveč prepoznavamo v Butalcih? Zrelost naroda se v resnici meri tudi po tem, ali se zna smejati na lasten račun. Smo Slovenci zrel narod ali samo užaljeni Butalci?«



Kot zgled za zdajšnje posnemanje Butalcev je navedel lanske volitve. »Kadar se satira uresničuje v življenju, izgubi svoj naboj in žal ni več smešna. Se bojim, da smo Butalce že davno prebutalili. Prvič v samostojni državi imamo za predsednika vlade človeka, ki je bil v resnici kulturnik, ki naj bi se spoznal na kulturo. Bil je igralec, odličen satirik in nekaj časa tudi prekarni svobodnjak. In tudi njegov prvoizbrani minister je bil kulturnik.

Za slovensko umetnost je bil to do donedavnega nadvse obetaven dvojec. Prav zato bi se na področju kulture lahko zares zgodile kvalitetne spremembe. In so se skoraj že začele dogajati, a se je vse sfižilo. Avgijev hlev kulture je ostal neočiščen, Butalci so prav po butalsko raje očistili čistilca kot pa pravo svinjarijo. Tako se bo dogajalo vedno, dokler bodo kulturni lobiji izbirali ministre glede na svoje sebične interese.«

Vprašal se je, ali se bo sploh še našel kdo, ki se bo spopadel s kaotičnim stanjem v kulturi, kajti če se ga država tako zlahka odreče, ne bo nihče želel stopiti na njegovo mesto.



Marjana Šarca je nagovoril še neposredneje: »Srčno upamo, da se v vašem mandatu ne bo zgodilo tako kot z županovo gartrožo v Butalah.« Tisto, ki je županu, zatem ko so jo vsi občudovali, začela hirati in umirati, dokler mu ni nekdo povedal, da bi jo pač moral zalivati. Župan je ni, voda v Butalah je bila po njegovem mnenju za rožo predraga.

»Kakšne dolžnosti pa imaš, če želiš ostati v klubu kulturnih?« je še vprašal premiera, zatem ko mu je oporekal besede okrog dolžnosti do Nata (namreč, da če si član kluba, ne moreš pobirati le koristi, ampak imaš tudi dolžnosti). Državne investicije v vojaške osemkolesnike je primerjal z usodo investicij v novo Narodno in univerzitetno knjižnico, SNG Dramo ali nove slovenske filme.

Letošnjim nagrajencem, umetnikom, ki so jih predstavili kmalu za njegovim govorom, je sporočil, da jih bo država tokrat nagradila z enomesečno poslansko plačo, v kolikor so prejeli nagrado sklada, oziroma s tremi, če veliko, za vseživljenjsko umetniško razdajanje. »Vaša starost ne bo mirna, še manj pa spodobna,« je dodal.


 

Duh sedme umetnosti

Sledili sta zahvali obeh osrednjih nagrajencev. Bjanka Adžić Ursulov je bila iskreno kratka in se zahvalila vsem, ki so jo sprejeli in jo imajo radi, v imenu Filipa Robarja Dorina pa je nagrado prevzela njegova soproga Marta Pihlar. Sam se je za nagrado zahvalil prek videa. Na ministrstvu za kulturo so sicer umetniški program letošnje proslave zaupali Martinu Srebotnjaku in Metodu Pevcu.

Na spletni strani ministrstva so navedli njun pogled na sprejemanje kulture. Kot so zapisali, se jima zdi, da smo, tudi s pomočjo proslav, slovenske kulturne veličine povzdignili tako visoko, da so že skoraj nedosegljive in da v šolskih učbenikih občasno ustvarjajo vtis, da niso več za vsakdanjo rabo.

Njun poskus, da bi se poskusila spustiti s piedestala visoke slovenske besede, ju je tokrat privedel do treh filmskih miniatur, v katerih igrajo Ivanka Mežan, Silva Čušin, Janez Škof, Primož Pirnat in Nagisa Moritoki Škof.