Več kot 300 dogodkov po vsej deželi

Slovenskim obiskovalcem je letos najbližja evropska prestolnica kulture (EPK) v sosednji ­Avstriji. Mesto Bad Ischl in celotna avstrijska regija Salzkammergut si deli naziv z mestom Tartu v Estoniji in norveškim ­mestom Bodø.

Prva EPK so bile leta 1985 Atene, od takrat se EU jubilejno odloča, komu bo podelila ta enoletni status. Letos je ta čast prvič doletela celotno deželno regijo brez večjih urbanih središč. Program EPK 2024 poteka v 23 občinah Salzkammerguta, stare zgodovinske – danes tudi posebne turistične regije – ob tromeji avstrijskih dežel Salzburg (Solnograško), Zgornja Avstrija in Štajerska. Sol v tej regiji neprekinjeno pridobivajo že 7000 let.

Elisabeth Schweeger, karizmatična intendantka kulturnega programa EPK 2024, pravi, da se bo letos odvilo približno 300 kulturnih dogodkov. Večina izmed njih vključuje (tudi) domače, ustvarjalne potenciale iz vseh občin Salzkammerguta. Kulturni program ima štiri glavne smeri: Globalokal – gradnja novega, Kultura v toku, Moč in tradicija ter Sharing Salzkammergut – Umet­nost potovanja.

Elisabeth Schweeger, intendantka kulturnega programa EPK 2024 (druga z desne) FOTO: Milan Ilić

Formalno središče EPK 2024 je Bad Ischl. To zdravilišče z nekaj več kot 14.000 prebivalci je bilo letovišče cesarja Franca Jožefa. Dolgih 82 let je vsako poletje nekaj mesecev preživel v Salzkammergutu, predvsem v Bad Ischlu. Tu so si zgradili vile tudi dvorno spremstvo in druge pomembne osebnosti ter številni umetniki. Med slednjimi je bil Franz Lehár, znameniti operetni skladatelj, po katerem se imenuje gledališče v središču Bad Ischla. V tem gledališču lahko obiskovalci do aprila poslušajo in gledajo Ballet Mécanique.

Umetnik Winfried Ritsch, ljubitelj računalniške glasbe, je s sodobnimi tehnikami oživil to specifično sto let staro umetnino. Ballet Mécanique si je v sezoni 1923/24 zamislil kubistični umetnik Fernand Léger ter z ameriškim režiserjem Dudleyjem Murphyjem posnel film, ki velja za mojstrovino zgodnje eksperimentalne filmografije. Skladatelj George Antheil je ustvaril glasbo, ki jo avtomatsko igra niz mehanskih inštrumentov brez glasbenikov. Léger in Antheil sta se razšla pred premiero tega filmsko-glasbenega dela, katerega številnih inštrumentov ni bilo mogoče natančno sinhronizirati s takrat­no tehnologijo. Je pa to mogoče v zadnjih desetletjih. Obiskovalci Lehárjevega gledališča v Bad Ischlu so navdušeni nad bobni, klaviaturami in drugimi glasbili, ki »sama po sebi« igrajo glasbo s silovitim mehaničnim ritmom.

Winfried Ritsch je uspešno oživel Ballet Mécanique. FOTO: Milan Ilić

Sol in umetnost

Umetnost, povezana s stroji, je na ogled tudi nekaj sto metrov stran, v Sudhausu, objektu, v katerem so nekoč pridobivali sol iz vroče vodne raztopine. Celotno prvo nadstropje zaseda osrednja razstava EPK 2024, Sudhaus – umetnost s soljo in vodo. Do oktobra so tam razstavljena dela več kot 20 sodobnih umetnikov z različnih celin. Med njimi je Filtrirna naprava na ladji Plätte, zvrsti plovila specifične oblike, na katerem so nekoč prevažali sol po reki Travni, ki teče skozi Bad Ischl. To je delo umetniškega dvojca Lucy + Jorge Orta, ki živi v Londonu in Parizu ter s svojimi deli že leta opozarja na okoljske probleme, predvsem na pomanjkanje pitne vode ­marsikje po svetu.

V Sudhausu smo dan pred odprtjem razstave srečali nemško umetnico Christine Biehler, katere delo persalem (iz latinščine per salem, s pomočjo soli) je eksponat te razstave. Ob spajanju cevi te velike prostorske instalacije je pojasnila, da gre za obrat za pridobivanje električne energije iz solne raztopine. Nekaj metrov stran na steni digitalni zaslon nenehno prikazuje, koliko električne energije je v bateriji. Ko energija doseže zadostno raven, se oglasi ena izmed cevi orgel, ki stojijo ob steni.

Nekateri umetniki, ki sodelujejo pri projektu EPK 2024 (Maruša Sagadin je v zadnji vrsti desno, levo od črke T na panoju). FOTO: Milan Ilić

Del razstave v Sudhausu se posveča temi konference Open Water Dialogues (Odprti dialogi o vodi), ki bo marca v Bad Ischlu. Na njej bodo razpravljali o problemih, kot sta izginjanje ledenikov in pomanjkanje pitne vode v številnih delih sveta. Te teme reflektira Radenko Milak, umetnik iz Banjaluke. Njegov ­Ledenik, črno-beli akvarel velikega formata, temelji na dokumentarnih posnetkih Ronskega ledenika v švicarskih osrednjih Alpah. Okoljevarstveniki skušajo njegovo taljenje upočasniti tako, da ga vsako poletje prekrijejo z belim platnom. Milak prikazuje ledenik iz ptičje perspektive.

Avstrijec Norbert W. Hinterberger, ki je bil vrsto let profesor na Univerzi Bauhaus v nemškem Weimarju, je naredil Razburkano morje. Iz kruha je izdelal maketo znamenite križarke Avrora, ki je imela vlogo v ruski oktobrski revoluciji leta 1917. Hinterbergerjeva Avrora pluje po razburkanem kamnitem morju, ki ga je umetnik ustvaril iz solnih kamnin, izkopanih v hribih Salzkammerguta.

Stara pošta, polna ptic

V neposredni bližini Sudhausa je stavba stare pošte. V njenem preddverju slovenska umetnica Maruša Sagadin na razstavi Luv Birds im Toten Winkeln razstavlja svoje igrivo subverzivne kipe. Skulpturne klopi in stebrički (slednji so tako imenovani Luv Birds) bodo privabljali obiskovalce do novembra.

V Gmundnu, mestecu na severnem robu Travenskega jezera (Traunsee), približno 25 kilometrov oddaljenem od Bad Ischla, že dolgo deluje proizvajalec ­keramičnih izdelkov ­Gmundner Keramik. V tej tovarni je do konca marca odprta razstava 23 x ­Salzkammergut na predstavitvenem krožniku. Vstop je brezplačen. Lokalni umetniki so reinterpretirali številne tradicionalne ­ornamente, ki so prisotni na oblačilih, pohištvu, ograjah, vratih in gospodinjskih predmetih, ter z njimi poslikali velike keramične krožnike. V istem razstavnem prostoru so tudi zanimiva keramična dela sodobnih afriških umetnikov.

Na Travenskem jezeru, ob promenadi, je skupina študentov Univerze za umetnost v Linzu postavila plavajočo savno. Letos nameravajo postaviti še več plavajočih otokov. Mladi umetniki pravijo, da je ta projekt, imenovan Plateau Blo, njihova izjava proti tradicionalnemu razmišljanju o lastništvu.