Trdnost vrednot izhaja iz uglašenosti z zgodovino

Pokrajinski muzej Maribor, umeščen v mariborski grad, v svojih zbirkah hrani arheološko, etnološko in kulturnozgodovinsko premično dediščino 23 občin. Hranjenih predmetov je okoli 120.000, kar uvršča muzej med največje v državi, v njem med drugim najdemo od kiparstva, slikarstva, pohištva in tekstila do stekla, fotografij in kositrnih vojakov.

Kakšni so začetki delovanja muzeja?

Predhodnice muzeja so bile kar tri ustanove, njegovo zgodbo pa so začeli pisati mariborski Nemci. Ti so bili v začetku 20. stoletja tukaj številnejši od Slovencev, gospodarsko in politično močnejši, kulturno ozaveščeni in aktivno prisotni v javnem življenju. Spodbujeni z arheološkimi izkopavanji na obronkih Pohorja in odnašanjem tamkajšnjih najdb v Gradec in na Dunaj ter v želji po ohranitvi nemštva in nemške kulture na Spodnjem Štajerskem so ustanovili Muzejsko društvo in leta 1903 odprli Mestni muzej. Slovenska kultura v Mariboru se je v tem času šele levila iz ljudske v narodno.

Ker zgolj politično delo in prirejanje 'narodnih' veselic za uveljavitev slovenskega naroda ni bilo dovolj, so izobraženi in narodno zavedni Mariborčani tistega leta ustanovili Zgodovinsko društvo, organizirali arhiv in knjižnico ter leta 1909 odprli Narodni muzej. Kmalu je društvo pritegnilo številne slovenske izobražence. Leta 1904 je začelo izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje, ki izhaja še danes. Po koncu prve svetovne vojne so se zbirkam v Mestnem muzeju pridružile zbirke Narodnega muzeja, leta 1924 pa še zbirka Muzeja lavantinske škofije. Ta združena ustanova je bila zaradi majhnih prostorov, ki so bili prenatrpani z gradivom, bolj skladišče ali kabinet kakor muzej. Preseljena je bila v stavbo mestnega gradu in javnosti prvič na ogled decembra 1938, takrat že kot Pokrajinski muzej Maribor.

Eklektična in drzna sopostavitev več kot 250 del

S selitvijo je muzej verjetno dobil pogoje za zagon strokovnega muzejskega dela.

Po drugi svetovni vojni so začeli pisati inventarne knjige, ki so nam v pomoč še danes, zaposleni so bili prvi strokovni delavci, muzej je dobil opremo, s katero je kakovostno opravljal konservatorsko-restavratorske posege na gradivu in v kateri je varno razstavljal muzealije. V sedemdesetih letih so začeli izvajati pedagoške programe za najmlajše, muzej se je v devetdesetih povezal s turizmom, leta 2012 pa se je začel kontinuirano mednarodno povezovati. Danes osemnajst zaposlenih muzejskih delavcev na leto pripravi okoli 350 vsebin za otroke iz vrtcev, šolarje, študente, odrasle posameznike in družine, za prebivalce domov za ostarele, za turiste in vse druge muzejske goste.

»Ena od glavnih nalog aktualne generacije muzealcev je prizadevanje za izboljšanje zapuščine v zbirkah in takšno upravljanje zbirk, da ne bodo breme za prihodnje generacije.« FOTO: Matjaž Vertuš/Mediaspeed

Dejali ste, da je muzej opravil pionirsko delo pri razmislekih o oglednih depojih in iskanju novih vrednosti muzejskega gradiva v sodelovanju s civilno družbo.

Ja, zbirko oblačilne kulture smo na primer močno vpeli v slovenski tekstilni sektor na področju izobraževanja in oblikovanja. Na stalni razstavi Galerija evropske kreativnosti je izpostavljeno gradivo, ki je bilo uporabljano pri nas, s svojo kvaliteto pa prestopa naše meje in se zarisuje v širši evropski prostor. S tem, ko je tak izbor dan v javni prostor, je ponujen tudi v uporabo raziskovalcem zunaj naših meja. Kot organizatorji tradicionalnega mednarodnega simpozija Museoeurope povezujemo slovensko in evropsko znanstvenoraziskovalno in strokovno muzejsko sceno.

Kako so bile osnovane muzejske zbirke in kako so se z leti ­dograjevale?

Stare zbirke – tukaj mislim na zbirke Muzejskega in Zgodovinskega društva – so nastale predvsem z donacijami, predmeti iz Muzeja lavantinske škofije pa so bili odslužena cerkvena oprema in so jih duhovniki zbrali po cerkvah. Po drugi vojni je bil v mariborskem gradu organiziran okrožni zbirni center, v katerem je oblast deponirala repatriirane obrtne in umetniške predmete, pa tudi tiste, ki so bili po vojni odvzeti dotedanjim lastnikom.

Pozneje smo v muzeju pridobivali gradivo z arheološkimi izkopavanji, odkupi, donacijami, pa tudi s carinskimi zaplembami in iz stečajnih postopkov propadlih tovarn. Največjo vrednost omenjenih zbirk vidim v njihovi raznolikosti. V tej vidim potencial, s katerim lahko dvigamo zavedanje o pomenu kulturne dediščine, kar utrjuje identiteto in spodbuja samospoštovanje naših javnosti. Trdnost vrednot izhaja iz uglašenosti z zgodovino, samozavest pa iz ponosa na dosežke prednikov. V zbirkah so številne oblike, barve, izdelovalci, materiali, tehnologije in časi, kar je široko polje za spodbujanje ustvarjalnosti.

Zbirke pripovedujejo tudi široko in raznoliko zgodbo obrtništva na Štajerskem.

Na razvoj obrtništva kot gospodarske panoge so vplivale obrtne šole, katerih odprtje je spodbudil razvoj industrije. V mestih avstro-ogrske monarhije so šole nastale pozneje kot v državah zahodne Evrope, a vendarle so. Obrtniki iz Spodnje Štajerske so se po ustanovitvi cesarsko-kraljeve državne obrtne šole v Gradcu v zadnji tretjini 19. stoletja tam izobraževali, mojstrske tečaje so opravljali v tehnološkem obrtnem muzeju na Dunaju. Dunaj je bil takrat obrtno središče srednje Evrope. Naši obrtniki so bili torej v neposrednem stiku z novostmi časa.

Če lahko večini naših obrtnikov oporekamo oblikovalske ambicije, jih izbranim med njimi, denimo Plečniku, ki se je prav tako šolal v Gradcu, ne moremo. Čeravno navezan na tradicionalne obrtne postopke dela, je bil nosilec novosti pri oblikovanju in obdelavi svojih izdelkov. Vsem obrtnikom, šolanim v Gradcu in na Dunaju, je bilo skupno široko znanje o materialih, uporabi sodobnih tehnologij, strojev in orodja, ki so ga, tako kot njihovi dunajski kolegi, kupovali celo v ZDA.

Če se vrneva k muzeju – s katerimi izzivi se spoprijemate pri njegovem vodenju?

Ena od glavnih nalog aktualne generacije muzealcev je prizadevanje za izboljšanje zapuščine v zbirkah in takšno upravljanje zbirk, da ne bodo breme za prihodnje generacije. To je dolgotrajen in zamuden proces, ki mu pravimo tudi trajnostno upravljanje muzejskih zbirk. Da bi ga izvajali učinkoviteje, bi potrebovali več kadra in urejene prostorske razmere oziroma dokončanje prenove gradu, ki se je ustavila pred sedemnajstimi leti.

Hranjenih predmetov je okoli 120.000, kar uvršča muzej med največje v državi, v njem med drugim najdemo od kiparstva, slikarstva, pohištva in tekstila do stekla, fotografij in kositrnih vojakov. FOTO: Matjaž Vertuš/Mediaspeed

Izzive in udarce, od katerih okrevajo še danes, je muzejem po svetu prineslo tudi obdobje pandemije.

Ja, za institucije, ki so namenjene javnosti, je odsotnost obiskovalcev predstavljala umanjkanje muzejske podstati. Muzej je javna ustanova, namenjena ljudem. Če v njem ni ljudi, ni muzeja. So le muzejski prostori, zbirke in muzealci. Vsi muzeji po Evropi so se v času pandemije intenzivneje ukvarjali z digitalizacijo vsebin, da bi ohranili stik z obiskovalci. Tudi v našem muzeju smo pripravili veliko spletnih pripomočkov za učitelje, starše in učence. Kot izziv, o katerem je treba resno razmisliti, poleg odsotnosti obiskovalcev vidim spremembo v načinu komuniciranja z njimi.

Po ponovnem odprtju opažam, da se je v muzeje zavlekla nekakšna servilnost, ki je pravzaprav podcenjevanje obiskovalcev. 'Ljudje imajo to radi,' je najpogostejši argument za muzejske produkte, ki velikokrat ne morejo preseči praga osnovnega standarda strokovnosti. Prepričana sem, da mora muzej ostati prostor resnice. K temu nas obvezujejo muzejski predmeti, ki so neizpodbitni dokazi o naši preteklosti, ne glede na to, kako jih interpretiramo.

Kam bi si Pokrajinski muzej Maribor potemtakem želeli usmeriti, kako vidite njegov razvoj?

Želela bi si, da bi muzej ohranil izstopajočo vlogo v slovenskem prostoru. Za to so izpolnjeni vsi trije osnovni pogoji: prvi je izjemno bogata in raznolika zbirka, drugi je močno povezana skup­nost kreativnih, motiviranih in organiziranih sodelavcev, tretji pa atraktiven muzejski prostor, historična grajska stavba s številnimi potenciali. A za razvoj slednjih bo treba še marsikaj postoriti – najprej končati prenovo. V vsakem primeru mora muzej ostati visoko strokovna ustanova z izrazito vsebinsko, oblikovno in arhitekturno prijaznostjo do obiskovalcev. Še naprej mora zagotavljati vključenost vseh starostnih in družbenih skupin ter omogočati druženje.