Prihodnost naj bo svetla in naj pripada mladim

Igorja Ribiča pravzaprav slabo poznamo, čeprav je že desetlet­ja soavtor in voditelj priljubljene oddaje Ribič Pepe. Toda ni le igralec, je tudi glasbenik, pevec, slikar, avtor animiranih filmov, oblikovalec revij in publikacij. Je tudi zelo dober karikaturist in avtor stripov; ogromno jih je ustvaril kot scenarist in ilustrator. Zelo malo bralcev ve, da je nekaj časa risal erotične karikature in stripe za slovenski ­mesečnik Mars.

Da je knjiga najlepše darilo, ni le kliše

Kaj vas je spodbudilo k risanju erotičnih stripov?

Pred leti me je poklical gospod Igor Savič, takratni urednik revijalnih edicij na Delu, in me povabil na razgovor. Pri njih so namreč takrat načrtovali revijo s temi vsebinami.

Ste zanje pisali tudi scenarije?

Savič je bil urednik, kakršnih ni več. Svojo uredniško politiko je uveljavljal z izmenjavo mnenj in s predlogi. V moje scenarije se ni vmešaval.

Od kod ideje?

Z idejami imam redko težave, po navadi pridejo same od sebe, ko ugotovim, kaj bi rad sporočil občinstvu. Seveda imam vzornike, ki pa jih ne kopiram, ampak pri njih iščem navdih.

V Marsu so objavili tudi precej karikatur z erotično vsebino.

Mars je bil lepo oblikovana in z okusom napravljena revija. Imela je smolo, ker je začela izhajati deset let prepozno, ko so naš revijalni trg preplavile licenčne izdaje tujih, mednarodnih založnikov.

V vaših karikaturah ni ovinkarjenja. Eksplicitne scene …

Se vam zdi? Sam sem namreč precej pazil, da nisem šel predaleč. Tako sem poskušal ohraniti estetsko raven, ki jo je narekovala grafična podoba revije.

Kje je za vas meja med erotiko in pornografijo?

Ta meja ni natančno določena, gre za široko sivo polje. Podobno, kot je pri politični karikaturi relativna meja med satiro in aktivizmom. To polje se premika glede na stanje duha v družbi. Ker nisem sociolog ali likovni kritik, nimam resno izoblikovanega mnenja, omejujem se na prepričljivost vsebine in izvedbe.

Zakaj tako dolgo nismo poznali tovrstnih del?

Oh, saj tako zelo čistunski pa nismo bili. Marjan Amalietti je na primer že zelo zgodaj delal zanimive in kakovostne erotične stripe. In ni bil edini. Celo v Mustrovih Zvitorepcih, ki so jih brali otroci in mladina, so se občasno pojavile junakinje zgoraj brez. Ker so bile lepo in nevsiljivo narisane, niso vzbujale pozornosti moralistov in dušebrižnikov.

Če se nekoliko povrnemo v času nazaj, ko je Tedenska tribuna na zadnji strani objavljala fotografije golih žensk, smo bili priča zgražanju.

Zgražanje je del družbenega dogajanja in na neki način koristno, saj poveča zanimanje javnosti. Ko sva na primer z Deso Muck v otroški reviji Pil objavljala nadaljevanko Blazno resno o seksu, je takratna urednica Zarja Koliševska dobila kup protestnih pisem. Med njimi so bila celo pisma šolnikov. Kasneje je stvar izšla v knjižni obliki pri Mladinski knjigi, postala velika uspešnica in eno od pomembnejših vzgojnih mladinskih literarnih del. Kdor jo je prebral, ne najde odlomka, ki bi bil moralno sporen skozi oči današnjega bralca.

Zdi se, da je reforma leta 1965 povzročila izdajanje komercialnega tiska, saj je država zavrnila aprioristično finančno podporo založnikom in zahtevala, da se vsaj delno sami vzdržujejo.

Na politiko se nikoli nisem preveč razumel, menim pa, da reforme vedno nekoliko zamujajo realnost. Medijski pluralizem je zelo pomemben, sem pa zagovornik dejstva, da mora za vsakim medijem stati uredniška politika z imenom in obrazom. Če tega ni, pride do anonimnega blatenja in sovražnega govora, ki smo mu priča na sodobnih družbenih omrežjih.

Imeli smo tednik Pavliha, karikature so bile povsod, zdaj pa se tako strip kot karikature umikajo novim vsebinam …

Iz civilizacije linearnega branja in statičnih slik se spreminjamo v civilizacijo premičnih podob, zato kratki filmi in datoteke gif izpodrivajo poglobljeno napisane tekste in narisane karikature.

Ustvariti dobro karikaturo ali strip je prav tako težaško delo kot slikanje na primer v olju. Kaj menite o nagradi za dosežke na področju karikature Hinka Smrekarja, ki jo je poskušal uveljaviti KD Klub devete umetnosti?

Klub devete umetnosti je to nagrado nekoč podeljeval na območju Jugoslavije, zato je bila cenjena in spoštovana. Z razpadom države se je ta interes zmanjšal, karikatura pa izgubila del popularnosti. Kljub temu menim, da imamo nekaj zelo kakovostnih avtorjev – naj omenim na primer Tomaža Lavriča –, ki bi jih bilo treba nagraditi za dolgoletno delo.

In vaš pogled na prihodnost?

Prihodnost naj bo svetla in naj pripada mladim. Znanje še nikoli ni bilo tako dostopno in poceni kot danes s pomočjo novih tehnologij, ki jih starejši ne obvladamo in smo zato do njih nezaupljivi. Želja po poslušanju, gledanju in pripovedovanju zgodb ostaja, zamenjali so se le medijski kanali. Veselim se novih dobrih vsebin, ki jih prinaša prihodnost.