Premišljeno spoštovanje preteklosti

O razstavi V dobrih rokah – 60 let Oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije je bilo sprva mišljeno, da bo na ogled v muzejskih prostorih na Metelkovi do konca maja, a so jo podaljšali do jeseni. Razstava razgrinja delo muzejskih konservatorjev-restavratorjev, ki širši javnosti ni ravno znano: skrb za fizično ohranjanje premične kulturne dediščine od prazgodovine do sodobnosti.



Na razstavi je na ogled več kot 100 predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij – od najstarejših iz 5. stoletja pred našim štetjem do sodobnih iz osemdesetih let preteklega stoletja. Predstavljena so glavna področja delovanja konservatorjev-restavratorjev Narodnega muzeja Slovenije: arheološka kovina, arheološko steklo, numizmatika, kulturnozgodovinska kovina, orožje, keramika in porcelan, pohištvo, polikromirana plastika, slike, sestavljeni materiali in umetne mase. Poleg teh predstavljajo tudi področji kopistike in eksperimentalne arheologije ter naravoslovne raziskave in preventivno konserviranje.



Oddelek za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije je najstarejši za konserviranje in restavriranje muzejskega gradiva v Sloveniji. Laboratorij za konservacijo je bil ustanovljen leta 1958, tradicija konserviranja in restavriranja pa sega v leto 1880, ko je bil za prvega preparatorja v takratnem Kranjskem deželnem muzeju Rudolfinum imenovan Ferdinand Schulz. V okviru oddelka so v zadnjih šestdesetih letih oblikovali temelje sodobnega muzejskega konservatorstva-restavratorstva na Slovenskem. Njegovo delovanje je ključno za fizično ohranjanje premične kulturne dediščine od prazgodovine do sodobnosti. Danes je na oddelku zaposlenih deset konservatorjev-restavratorjev, ki so specializirani za posamezne materiale arheološkega in kulturnozgodovinskega porekla. Z razstavo ob šestdeseti obletnici ustanovitve oddelka predstavljajo zgodovino konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva ter delovna področja, hkrati so kritično ovrednotili pretekle restavratorske posege.



Na nekaj vprašanj o razstavi je odgovorila Nataša Nemeček, vodja projekta V dobrih rokah in urednica kataloga, ki je izšel ob razstavi, sicer pa članica muzejskega Oddelka za konserviranje in restavriranje, specializirana za kovinske predmete uporabne umetnosti in umetne obrti ter sestavljene in organske materiale.
                                                             * * *

Gospa Nemeček, razstava prikazuje šest desetletij. Kako ste se odločili za področja in kaj bo razstavljeno? Hranite skoraj 300.000 artefaktov.

Prednost oddelka za konserviranje in restavriranje je v tem, da je naša zgodovina precej dobro raziskana, zato smo lahko izbirali iz veliko gradiva, ki kaže, kako so se stvari spreminjale in šle na bolje. Morda bi lahko izpostavila devetdeseta leta, ko smo se specializirali po posameznih materialih, razporedili smo se na obravnavo kulturnozgodovinskega in arheološkega gradiva in iz tega so izšla tudi glavna področja, ki so predstavljena na razstavi, kulturnozgodovinski del, mlajša zgodovinska obdobja s keramiko, kovino, orožjem, pohištvom, in arheološko konserviranje in restavriranje, torej starejša zgodovinska obdobja. Predstavljene so še teme, ki niso povezane s fizičnim restavriranjem, to je kopistika, ki je tudi del muzejskega dela ­konservatorjev in restavratorjev, in naravoslovne raziskave, ki so danes zelo pomembne.
 

Vsak oddelek ima načrt dela. Kolikokrat na leto vas prosijo za interventno ukrepanje?

Dogaja se, da pride razstava, ki ni bila mišljena, ali pa vsega ne moremo natančno predvideti in moramo potem improvizirati, da je vse opravljeno profesionalno. No, imamo izkušnje.
 

Laičen pogled na zadeve: v medijih smo se pred časom zabavali, ko smo prikazovali neposrečeno popravljanje gradiva.

To je pogost fenomen, zato je tudi na razstavi vitrina, v kateri predstavljamo posege zasebnega zbiralca. Seveda je ta pristop amaterski, teh stvari se lotimo na podlagi večdesetletnih izkušenj. V preteklosti so bile uveljavljene metode, ki morda niso bile najprimernejše, a smo jih opustili ali uvedli nove, pri zasebnikih pa je veliko domišljije. Kot primer lahko navedem, da kovinske predmete, prekrite s korozijo, radi barvajo z bronzo, da bi jih 'olepšali', ali pa dopolnjujejo, čeprav nimajo podatkov, kako je bil predmet v resnici videti. Prav zato smo na to bistveno razliko med našim in amaterskim delom hoteli opozoriti tudi na razstavi.
 

Pristopi, tehnologije, postopki, vse se verjetno hitro spreminja?

V preteklosti je bila, kar zadeva kovinske predmete, pogosta metoda restavriranja z elektrolitskimi tehnikami, ta metoda je bila sicer zelo učinkovita, tudi pri arheoloških predmetih, ki so okuženi s škodljivimi solmi, problem pa je, da so tako obdelani predmeti osiromašeni, videti so kot novi, a seveda niso novi, zato smo to tehniko opustili.
 

V katalogu razstave sem videl, da se za kovance uporablja laserska tehnika.

To je ena izmed metod, ki je bila na začetku tega stoletja zelo popularna. Mi je ne uporabljamo, aparati, ki se uporabljajo, se zelo dragi, poleg tega to ni nujno najboljša metoda, za vsako potrebuješ čas, da jo preizkusiš in vidiš delovanje. Morda je lasersko čiščenje primernejše za kovinske kipe na prostem, to se zdaj kar uporablja, za muzejsko gradivo se ta metoda ni najbolje obnesla, predvsem je to bil poskus, kako restavrirati z novimi metodami.

Pomembnejše so naravoslovne raziskave, da na primer sploh vemo, iz česa so narejeni predmeti, ki jih restavriramo; to je bil velik problem, pri kovinah ni bilo mogoče ločiti oziroma določiti brona, medenine, srebra, kositra, a je bilo to nujno vedeti, da bi se lahko odločili za ustrezen pristop. Z raziskavami nekako od leta 2000 dalje se je naše delo v tem pogledu z metodo rentgenske fluorescenčne spektrometrije, XRF, bistveno izboljšalo.
 

Z restavriranjem knjig se ne ukvarjate?

Nimamo specialista. Če gre za kaj izjemnega, sodelujemo z Arhivom RS, z njihovo restavratorsko delavnico, sicer pa tudi z Restavratorskim centrom, Institutom Jožef Stefan in drugimi.