Plečnikov »vogal« v Celju: želja po več

Ljudska posojilnica v Celju od nekdaj velja za Plečnikovo, čeprav je Plečnik izdelavo načrtov dodelil Vinku Lenarčiču za diplomsko nalogo. Ob lanskem evropskem letu kulturne dediščine se je več zavodov in društev ukvarjalo z lepotico na vogalu Vodnikove, da bi poudarili njen kulturni pomen nekoč in danes, ko v stavbi deluje Mestni kino Metropol, pa tudi opozorili na ogroženost spomenika lokalnega pomena. Poslopje je namreč že nekaj let skoraj prazno.



Gradnja Ljudske posojilnice je imela tudi politični pomen, je ob predstavitvi monografije Kult(ur)na posojilnica, ki jo je izdal in založil Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), dejal njegov direktor dr. Borut Batagelj: »V začetku 20. stoletja se je na slovenskem Štajerskem v slovenskem narodnem taboru, ki je bil prej enoten, zgodil politični razkol na katoliški in liberalni tabor. Ljudska posojilnica je bila predstavljena po eni strani kot gospodarski, po drugi pa kot kulturni temelj delovanja politično-katoliškega dela slovenskega krila.« Pobudnik za gradnjo stavbe je bil duhovnik, gimnazijski profesor in pomemben član katoliškega tabora Anton Cestnik. Prav on je povabil arhitekta Jožeta Plečnika, da bi zasnoval novo stavbo, za katero so ob odprtju v Slovencu zapisali, da je »novo monumentalno ognjišče prosvetne in gospodarske organizacije slovenskega ljudstva«.

Posojilnica je imela na vogalu bančni del, v pritličju so bile trgovine z izložbami, v nadstropju stanovanja, del objekta je bila gledališka dvorana. Stavbo so slovesno odprli 19. oktobra 1930. »Zanimivo je, da je celjski liberalni časopis Nova doba velik dogodek povsem ignoriral. V nasprotju s tem pa je katoliški dnevnik Slovenec, ki je izhajal v Ljubljani, podal kar nekaj detajlnih poročil tako glede stavbe kot tudi glede slavnostnega odprtja, dan pred odprtjem pa zaradi slavnostnega dogodka javno pozival vse hišne posestnike v Celju, da izobesijo državne zastave,« je v monografiji zapisal Batagelj.


 

Plečnikov pečat

Čeravno Plečnik ni snovalec načrtov, pa je bil prav on jedro, okoli katerega se je pletla zgodba nove stavbe, piše Batagelj: »Leta 1928 je pri Plečniku z diplomskim delom Ljudska posojilnica diplomiral Vinko Lenarčič, eden od Plečnikovih najljubših učencev. Vodstvo zidave je od začetka poletja 1928, ko so se dela začela, prevzel še en tesen Plečnikov sodelavec, Anton Suhadolc.« Suhadolc je bil tudi prvi, ki je v stavbo posegel z adaptacijami manj kot pet let po odprtju, je zapisala Urška Todosovska Šmajdek iz celjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine: »Suhadolc je načrtoval predelavo gledališča v kinodvorano, gledališkega stolpiča pa v stanovanja.« Gledališko dvorano je načrtoval Plečnik osebno: »Vsi izhodi iz dvorane so sprva vodili na notranje dvorišče stavbe in so bili kasneje zazidani. Dodaten čar daje dvorani zamaknjen balkon s kaneliranim stebrom in leseno balkonsko ograjo z okrasnimi volutami, ki na tako iznajdljiv način rešuje nepravilno obliko prostora.«



​Plečnik sicer te stavbe ni navajal kot kakšen poseben presežek, nekateri poznavalci, pravi Batagelj, jo bolj uvrščajo »v kontekst nekakšnega preizkusa na poti do rešitve zunanjščine Vzajemne zavarovalnice (danes Zavarovalnice Triglav) pri ljubljanskem kolodvoru«.

Arhitektova ideja je bila tudi križ na vrhu vogala stavbe. Najprej naj bi tja postavili kip strelca, a se je Plečnik odločil za razpelo. Po Plečnikovih načrtih ga je izdelal ljubljanski rezbar in slikar Albin Slivar. Križ so med drugo svetovno vojno odstranili Nemci, ki so tudi dvorano ponovno začeli uporabljati za gledališče. Razpelo so na vrh stavbe vrnili leta 1994, ko se je začela prenova zunanjščine. Je pa od takrat tam replika, originalni restavrirani križ je v cerkvi sv. Danijela v Celju.
 

Izgubljen interier

Ljudska posojilnica je najpomembnejša stavba v Celju iz obdobja med obema vojnama. Tudi njena notranjost je bila dovršena, v njej so bila tri stopnišča, najveličastnejše je bilo ovalno v bančnem delu. Posojilnica je imela krožno marmorno mizo z vklesanim citatom: »Veliko jih je, ki si posojilo mislijo kakor najdeno reč in delajo težave tistim, ki so jim pomagali.« Banke že nekaj let tam ni več. Po končanem denacionalizacijskem postopku je končno rešeno tudi lastništvo same stavbe, od leta 2013 je v lasti Deželne banke Slovenije, ki jo prodaja oziroma oddaja. Na ZVKDS si želijo, da bi lastništvo ostalo enotno, saj je tako lažje skrbeti za kulturno dediščino, lažji je tudi nadzor nad vsemi izvedenimi deli.



Prav predelave v preteklosti so namreč trajno uničile nekatere dele stavbe, opozarja Urška Todosovska Šmajdek: »Najvišji režim varovanja velja za zunanjo podobo, kavarno, ki so jo glede na funkcionalnost sicer predelovali skozi čas, kinodvorano s stopniščem, ki vodi na galerijo z balkonom. V bančnem delu je že zelo veliko predelanega, sploh iz sedemdesetih let, ko je arhitekt Miloš Bonča tako predelal notranjost, da razen ovalnega stopnišča in ovalne sprejemnice, ki je bila izrazito plečnikovska, v bistvu nimamo ničesar več.« V knjigi dodaja, da so bile takratne predelave »daleč od razumevanja in spoštovanja celovitosti Plečnikove arhitekturne stvaritve. S predelavami se je izgubil in uničil tudi dobršen del avtorsko oblikovanih interierjev in opreme.«
 

Mestni kino in predlog oživitve

Prvi art kino v državi je bil prav mestni kino Metropol z začetki leta 2002, čeprav se je končalo že leto kasneje. Letos pa praznujejo 15 let delovanja, leta 2005 so se pridružili eliti, združeni v Europa Cinemas, evropskem združenju art kinematografov. Vsako leto bolj obiskan Metropol postaja priljubljen kulturni prostor, vendar bolj ali manj na temelju osebne zavzetosti Boruta Kramerja iz društva za ustvarjalnost Filter in programskega vodje Sama Seničarja. Program dopolnjujejo z več filmskimi festivali, med drugim festivalom gorniškega filma, ki bo prihodnji teden. Vendarle si želijo še več.



Tudi zato so v povezavi s Hišo kulture Celje in arhitekturnim birojem Zgradbazamisli pripravili predlog oživitve in prenove stavbe Ljudske posojilnice v pravo kulturno središče. Arhitekturno zasnovo sta pripravila Matija Kovač in Lenart Piano. Kot je povzel Kovač, predlagata poleg velike dvorane Metropola ureditev še dveh manjših z umetniškim in kinotečnim programom. Dvorani bi lahko uredili v novejšem objektu v sosednjem atriju ali znotraj stavbe Ljudske posojilnice. Atrij, ki je danes neizkoriščen, bi lahko uporabili tudi kot letni kino. Veliko dvorano bi prenovili in tehnično opremili, razlaga Kovač: »Razširili bi njene funkcije s postavitvijo odrskega stolpa, da bi lahko izvajali gledališke dejavnosti, glasbeno gledališče, urbane glasbene zvrsti, jazz, rock …«



Projekt so že pred dvema letoma predstavili na občini, pojasnjuje Kovač: »Maketa je bila nekaj časa tudi v županovi pisarni, s projektom so seznanjeni na oddelku za družbene dejavnosti, kjer vedo za potrebe in stiske celotne kulturne sfere v Celju. To sicer ni na noben način zavezujoč projekt, ampak bolj razmislek o tem, kaj bi se dalo narediti z objektom, kaj bi lahko naredili z vidika programa in kaj bi Celje na področju kulture lahko doseglo.« Po grobi oceni bi projekt z nakupom stavbe vred stal od štiri do pet milijonov evrov.



»Upanje budi, da bo nova dvorana ob božji pomoči postala najvažnejše celjsko kulturno torišče,« so ob odprtju zapisali v Slovencu. Cilj še ni dosežen, upanje pa po predlaganih rešitvah še tli.