Palača na palačo – umetnost

»Brezdomni milijarder« Nicolas Berggruen, v Parizu rojeni naturalizirani Američan z nemškim in ameriškim potnim listom, sin pokojnega Heinza Berggruena, enega od najvplivnejših zbiralcev umetnin na svetu, je pred letom kupil neogotsko palačo Casa dei Tre Oci na Giudecci. Zdaj si je privoščil nakup še ene beneške palače, tokrat palačo Diedo v okrožju Cannaregio. Odprtje novega prostora za umetnost načrtuje hkrati z odprtjem Beneškega bienala leta 2024.

Casa dei Tre Oci bo prihodnje leto evropski sedež po Berggruenu imenovanega losangeleškega inštituta za razvoj demokracije in kapitalizma, vendar je njegov ustanovitelj napovedal, da bodo tam prirejali tudi razstave v sodelovanju z londonsko galerijo Tate in newyorškim Muzejem moderne umetnosti, kar bo nadaljevanje tradicije Beneškega sklada, ki je tam prirejal razstave znanih fotografov, od Davida LaChapella in Helmuta Newtona do Lewisa Hina.

Da ima Berggruen z novo palačo Diedo, v kateri bo delovala družba Berggruen Arts & Culture, zelo resne namene, je pokazala izbira umetniškega vodje prihodnjega kulturnega centra: izbran je bil Benečan Mario Codognato, ki mu je nakup tudi svetoval. Codognato je nekdanji glavni kurator neapeljskega muzeja sodobne umetnosti Madre in direktor beneškega sklada Anisha Kapoorja, kot kurator je podpisal velike razstave Jeffa Koonsa, Anselma Kieferja, Roberta Rauschenberga, Jenny Holzer, Jana Fabra, prvo muzejsko retrospektivo Damiena Hirsta, dve leti je vodil tudi dunajski muzej Belvedere 21.

Prenovo palače, ki jo je projektiral Andrea Tirali, avtor tlakovanja na Trgu svetega Marka in niza beneških palač, med njimi tudi palače Grassi, je Berggruen zaupal beneškemu arhitektu Silviu Fassiju. V palači so freske beneških umetnikov Francesca Fontebassa in Costantinija Cedinija.

Kakršen oče, takšen sin

Berggruen je sin uglednega nemškega zbiralca in trgovca z umet­ninami Heinza Berggruena in nemške igralke Bettine Moissi. Oče, ki je prijateljeval s Pablom Picassom (z njim ga je seznanil Tristan Tzara), Joanom Mirójem in Maxom Ernstom, je slovel po največji zbirki Picassovih del iz vseh ustvarjalnih obdobij ter izboru najodličnejših del Paula Kleeja, Henrija Matissa, Georgesa Braqua in Alberta Giacomettija. V Berlinu je ustanovil po sebi imenovan muzej, sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je celotno zbirko prodal mestu Berlin oziroma Novi nacionalni galeriji za četrtino tržne cene, po njegovi smrti je družina precej del odstopila galeriji v stalno izposojo.

Berggruen je novico o nakupu nove palače pospremil z izjavo, da se veseli prihoda umetnikov iz Benetk in vsega sveta, saj bodo prinesli nova dela, nove ideje in Benetke znova postavili v središče umetniške kreativnosti. »Kot zaljubljenec v Benetke sem si že dolgo želel pridobiti prostor, ki bo navdihoval umetnike, sanje se bodo uresničile z obnovo veličastne palače, ki bo odprta za javnost.«

Projekt v štirih dejanjih

Kot prvi v načrtovanem rezidenčnem programu nove galerije je bil izbran ameriško-nizozemski umet­nik Sterling Ruby, ki ustvarja v različnih zvrsteh in tehnikah, od slikarstva, keramike in kolažev, prek videa in fotografije, do tekstilij, skulptur in instalacij. Izvedel bo delo Projekt v štirih dejanjih: večletna reliefna instalacija na fasadi bo razstavljena kmalu in bo na ogled do novembra, z napredovanjem del v palači bo umetnik dodal nove instalacije, eno konec letošnjega leta, drugo spomladi prihodnje leto, končna faza projekta bo spomladi 2024 s sklepno razstavo, ki bo del uradnega začetka Beneškega bienala.

»Instalacija, ki sem si jo zamislil,« je povedal umetnik, »se bo spreminjala v tempu prenove stavbe, izražala in komentirala bo dejstvo, kaj pomeni znova usposobiti poslopje s toliko zgodovine, poleg tega bo na neposreden, materialen način odslikavala beneško tradicijo umetniškega in obrtnega ­ustvarjanja.«

V palači Diedo načrtujejo bogat razstavni in seminarski program, ki bo dokazoval in spodbujal beneško umetniško kreativnost. V izjavi ob nakupu palače so dodali, da bodo v okviru razstavnega programa na ogled številne umet­nine iz zasebne zbirke Nicolasa Berggruena, v kateri so dela Andyja Warhola, Jean-Michela Basquiata, Josepha Beuysa, Chrisa Burdna, Jasona Rhoadesa in Ursa Fischerja.

Brezdomec z zasebnim reaktivcem

Berggruen je ustanovitelj Berg­gruenovega inštituta, ki se posveča štirim temam: demokraciji, kapitalizmu, geopolitiki in globalizaciji, svojo dejavnost je iz Los Angelesa, kjer ima inštitut sedež, doslej razširil v Peking in zdaj v Benetke.

Berggruenu so oznako »brezdomni milijarder« prilepili leta 2000, ko se je pri štiridesetih odločil za nomadsko življenje, prodal vse svoje nepremičnine in avtomobile ter se odločil, da bo živel le še v luksuznih hotelih, za svoja stalna potovanja pa je obdržal zasebni reaktivec Gulfstream IV.

Slovijo njegove drage zabave pred podelitvijo oskarjev v hotelu Chateau Marmont v Los Angelesu, nekaj posebnega je tudi leta 2016 ustanovljena in milijon dolarjev vredna nagrada Berggruenovega inštituta za filozofijo in kulturo. Prvi jo je prejel kanadski filozof Charles Taylor, lanski dobitnik je bil avstralski filozof in predavatelj bioetike na univerzi Princeton Peter Singer.