Festival Plavajoči grad: Ves dobiček razdelijo med ustvarjalce

Konec julija bo v osrčju snežniških gozdov potekal 11. mednarodni (oziroma medvednarodni, kot pravijo organizatorji) site specific festival Plavajoči grad, ki bo v štirih dnevih postregel s 300 dogodki 200 skupin iz 32 držav na 20 odrih.

Festival, ki poteka v organizaciji KUD Plavajoči grad in Društva ljubiteljev gradu Snežnik, za njegov program pa skrbita KD Matita in MCLU Koper, bo tokrat potekal pod krovno temo polhn grad. Ta bo prek koncepta polhanja povezovala celoten festival in ponudila različne aktivnosti, s katerimi se bodo lahko obiskovalci bolje spoznali z zgodovino in aktualnim stanjem gradu Snežnik. Različne interpretacije teme se bodo manifestirale tudi skozi instalacije 35 scenografov, arhitektov, kiparjev in vizualnih umetnikov, ki se vpenjajo v prostore festivala in jih logično povezujejo. Toda v ospredju vseeno ostaja konglomerat umetniških dogodkov, ki se eklektično razpira od otroških predstav, prek performansa, cirkusa, avtorske glasbe, do delavnic in vizualnih instalacij.

Ocenjujemo: Pasje življenje

Potopitvena izkušnja

Festival je nekakšno vseobsegajoče dogajanje, ki s hkratnostjo različnih dogodkov po prostorih gradu in v njegovi okolici ustvari submerzivno izkušnjo s fokusom na slavljenju umetnosti, (lokalne) skupnosti in trajnosti. Umetniški direktor festivala Matija Solce je poudaril, da festival združuje različne umetnostne forme, ki postanejo »katalizator za gledalca, da drugače dojame te nastope, ki nimajo četrte stene. Skupine, ki so drugače znane in nastopajo po vsem svetu za tisoče gledalcev, še vedno prihajajo sem, kjer igrajo pod hrastom, na izviru, na plavajočem odru, ravno zaradi tega posebnega občutka, ki se tukaj ustvari.«

Poleg umeščanja priznanih ustvarjalcev v nov, drugačen kontekst festival redno spodbuja tudi umetniške prakse in ustvarjalce, ki so na začetku poti in v splošni kulturni zavesti še niso uveljavljeni. Pri tem je ključna prav hkratnost dogajanja na festivalu, saj je skoraj nemogoče obiskati le en dogodek, ne da bi pri tem zaznal vsaj še nekaj deset drugih. S tem se festival oddaljuje od klasične postavitve in omogoča ustvarjalcem, da se predstavijo občinstvu, ki drugače morda ne bi prišlo na njihov dogodek. Kot opaža ena od letošnjih nastopajočih, Laetitia Pohl, ki ustvarja z umetniškim imenom KiKi, »glasbeniki, ki so pred sekundo še stali na odru, lahko v naslednjem trenutku sedijo med občinstvom in skupaj z drugimi poslušajo naslednje nastopajoče. Poleg odsotnosti ločevanja med nastopajočimi in gledalci tudi veliko nastopov ljudi z vseh koncev in izjemno raznolik program ustvarjajo sproščeno vzdušje, kjer se vsak počuti sprejetega.«

Meja med gledalci in glasbeniki ni vedno povsem jasna. FOTO: Tomaž Črnej

Mobilna akademija

Eden od ključnih elementov Plavajočega gradu so tudi delavnice, ki vsako leto pokrivajo pomanjkanje izobraževalnih programov za različne performativne, vizualne, obrobne in morda celo pozabljene umetniške prakse. Gre za neformalno, a profesionalno izobraževanje, kjer različni mednarodni mentorji odpirajo teme improvizacijskega gledališča, akrobatike, free folk petja, freestyle rapa, velikih lutk, sodobnega plesa in klovnovstva. Kot pravi koordinatorka delavnic Sara Šoukal, kreativno okolje, »ki ga taka kotlovnica raznolikih umetnikov ustvari, omogoči plodovita interdisciplinarna sodelovanja, ta se razvijajo in dobivajo nove razsežnosti zunaj festivala. Mostovi, ki se zgradijo, imajo torej dolgoročni in tudi mednarodni učinek, ki spreminja kulturno pokrajino tako lokalno kot ­globalno.«

Ena od želja organizatorjev festivala je manifestacija teh delavnic v ustanovitev neodvisne mednarodne umetniške akademije, ki bi zaživela v prostorih trenutno neizkoriščenih pristav gradu Snežnik in, kot pravi Sara Šoukal, bi Slovenija s takšno akademijo dobila »svoj prostor na seznamu eminentnih in zaželenih evropskih umetniških akademij, tako grad Snežnik kot grajske pristave pa bi v drugačni luči znova zaživeli«.

Lastna valuta

Festival ima še eno specifiko, in sicer lastno valuto kojn. Vsak obiskovalec festivala dobi 5 kojnov, ki jih lahko razdeli priljubljenim skupinam, te pa lahko svoj izkupiček na koncu festivala zamenjajo za valute, ki zunaj festivala omogočajo preživetje. Gre za nadgradnjo nastopanja »za klobuk«, ki omogoča, da ustvarjalci niso omejeni le na količino kovancev v žepih ­obiskovalcev.

Nastopajoči se radi vračajo na unikatno prizorišče. FOTO: Tomaž Črnej

Čeprav lastna valuta (katere vrednost se določi šele na koncu festivala) predstavlja pozitivno nadgradnjo, vseeno kaže na problematično točko financiranja. Festival, ki zaračuna obiskovalcem vstopnino in se prek vzpostavljanja delavnic trudi za profesionalizacijo ter ohranitev različnih umetniških praks, mora skrbeti tudi za honorirano delo umetnikov. Umetnost kot poklic se lahko vzpostavi šele, ko jo razumemo kot delo in jo kot tako tudi vrednotimo.

Ideja, da ustvarjalci na festivalu ne tekmujejo za nagrade, ampak za kojne (in s tem z relativno izpostavljenostjo občinstvu), s katerimi si bodo morda lahko pokrili vsaj potne stroške, slika distopično podobo sveta, ki simulira »prosti trg«, od katerega se festival v konceptu oddaljuje. Festival ves dobiček razdeli med ustvarjalce, mar ne bi bilo potemtakem bolje, da bi enakopravno razdelili honorarje, četudi to pomeni, da bi bili ti nižji? Vsekakor bolje za tiste, ki morda ne dobijo nobenega kojna, če se za trenutek oddaljimo od ideje kapitalizma.

Prihodnost festivala

Pomemben aspekt festivala je tudi oživljanje gradu Snežnik, ki je še eden od dolgoročnih izzivov organizatorjev. Kot pravi Solce, je ključno vprašanje, »kako prazno lupino napolniti z novo vsebino, ki bi lahko bila tudi paradni konj ali pa na neki način pilotni projekt. V bistvu, kako povezati kulturno dediščino, infrastrukturo in ministrstvo za kulturo oziroma državno infrastrukturo, dejavnost lokalnih skupnosti in dejavnost umetnikov, tako študentov kot priznanih ­izvajalcev.«

Kadar animator postane kot bog, je lahko zelo krut

Festival, ki vsako leto predstavlja eno od večjih slovenskih umetniških manifestacij, je gotovo pomemben temelj tudi z vidika decentralizacije in možnosti, da manjša mesta in njihovi (napol) zapuščeni objekti zaživijo prek trajnostnih dogodkov, ki ne temeljijo le na muzejsko-turističnih ­dejavnostih.

Toda Solce opozarja, da festival še vedno nima popolnoma odprtih vrat v prostorskih in finančnih aspektih svojega udejstvovanja. »Absolutno bomo prihodnje leto naredili pavzo in si vzeli predah tudi zato, da bomo razmislili o prihodnosti festivala. Imeli smo že več oblik festivala, tudi Plavajoči grad na poti, ki je bil zelo dober, enostaven. Tukaj se mučimo z mlini na veter, ki nam po desetih letih še vedno puščajo zaklenjena ali tesno priprta vrata. Tu smo vsi prostovoljci in ne moremo garati leta in leta zato, da bomo vedno na istem. Če ne tukaj, pa lahko kje drugje.«