Neekonomični, barviti in uporni obstoj človeštva

V nadaljevanju preberite: 

V mladih letih je Lev Kreft služboval v Ljubljanski kulturni skupnosti ter Zvezi socialistične mladine Jugoslavije; sedaj nekdanji podpredsednik slovenskega državnega zbora meni, da ima »vsaka generacija kako grenko izkušnjo. /.../ Svetovna epidemija ni povezala vsega človeštva v skrb za lasten obstoj, ampak ustvarila odlične pogoje za vse vrste mračnjaštva, nadzora in avtoritarnosti.« Žrtev tovrstnega nadzora in avtoritarnosti je kakopak – in v veliki meri – tudi umetnost, ki se ji mnogokrat očita neprofitabilnost in pogrešljivost. »A da je umetnost narejena za to, da se splača, ni nič bolj logično od dokazovanja, da imajo reveži otroke zato, da jih pošljemo delati v rudnike. In nič manj prepričljivo ni dokazovanje, da za obstoj majhnega naroda, kakršen je slovenski, ni ne ekonomskega ne političnega razloga. Za neekonomični, barviti, uporni in samozavestni obstoj človeštva pa je bila in bo umetnost vedno nujnejša od profita,« v luči nedavnega zaprtja muzejev in galerij dodaja Kreft, ob tem pa povzame tudi vlogo umetnosti v družbi, ki jo skuša ukrotiti, ter nakaže izhod iz trenutnega inertnega in otopelega medstanja. Kaj razvrednotenje kulture in umetnosti pomeni za posameznika in narod ter kaj storiti, ko se proti umetnosti – zavedno ali ne – zarotijo prav tisti, ki bi jo morali braniti, spodbujati in gojiti?