Nedeljsko obiskovanje vinotočev - in vse drugo

Z raziskavami Maribora in Mari­borčanov si je Maja Godina ­Golija, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, znanstvenica, raziskovalka in visokošolska profesorica, prislužila najvišje priznanje etnološke stroke. Njene temeljne razi­skave so vezane na Maribor, na vse sloje prebivalstva, predvsem pa na njihovo kulturo bivanja in življenja.
 

Ste dobitnica Murkove nagrade za življenjsko delo, najvišjega strokovnega priznanja, kar jih podeljuje Slovensko etnološko društvo. Ni to glede na vaša leta malo zgodaj?

Moje etnološko raziskovalno delo je zakorakalo v četrto desetletje. O nagradi odloča komisija Slovenskega etnološkega društva, ki je v utemeljitvi zapisala, da sem jo prejela za obsežen in kakovosten znanstveni opus s področja raziskav urbane kulture. Nagrada mi veliko pomeni in me je zelo razveselila.
 

Z vprašanjem sem se seveda malo pošalil. Vaše strokovno in raziskovalno delo bo gotovo trajalo še leta, vendar je vaš opus že zdaj tako obsežen in kakovosten, da je podelitev Murkove nagrade med etnologi požela splošno odobravanje. Ste jo pričakovali?

Pravzaprav ne. Za menoj je težko obdobje, v katerem ni bilo veliko priložnosti za poglobljeno raziskovanje, ampak je bil čas namenjen zlasti sprotnim nalogam na manjših, predvsem aplikativnih projektih, ki jih moram izvajati, da si kot znanstvenica zaslužim plačo. Podobno kot mnogi drugi slovenski znanstveniki delam na delovnem mestu, ki ni stabilno financirano, torej se bistveno razlikuje od večine drugih delovnih mest v javnem sektorju.
Znanstveniki moramo večji del sredstev za plače pridobiti na razpisih. Pogosto je edina pot za financiranje našega znanstvenega dela sodelovanje s tujimi partnerji. Ti projekti, pri katerih so vodilni partnerji raziskovalne in druge ustanove v tujini, so velikokrat precej oddaljeni od tematik, za katere smo se usposabljali in smo specializirani, a so za nas edini vir dohodka, kajti Slovenija je v Evropi med državami, ki za znanost in znanstvenoraziskovalno delo odvajajo najmanjši delež BDP.
Žal je tudi stanje na univerzah podobno. Kot redna profesorica za področje etnologije na Univerzi v Mariboru že več let delam na neustreznem, ponižujočem ter z mojimi znanstvenimi in strokovnimi referencami neusklajenem delovnem mestu, to je na delovnem mestu asistentke, čeprav mi je bilo na Univerzi v Mariboru obljubljeno drugače. Na delovnem­ mestu, ki bi bilo usklajeno z mojim nazivom, bi gotovo lahko naredila veliko več v raziskovalnem in strokovnopedagoškem smislu. Tako je Murkova nagrada predvsem nagrada za mojo vztrajnost pri raziskovanju ter pretekla znanstvena spoznanja.
 

Komisija je v utemeljitvi zapisala, da ste 'med začetniki, ki so teoretični paradigmatski preskok v slovenski etnologiji urbanega prostora utelesili v praksi'. V čem se razlikuje vaše razumevanje urbanega od na primer disertacije Slavka Kremenška Zelena jama kot etnološki problem ali Galjevice Mojce Ravnik?

Predvsem se moje razumevanje urbanega loči od navedenih del utemeljiteljev urbane etnologije na Slovenskem v osnovnih izhodiščih. Tako Slavko Kremenšek kot Mojca Ravnik sta v študijah obravnavala izbrano predmestno naselbino, sama pa razumem mesto kot kompleksen, socialno in kulturno zelo povezan organizem. Tako sem zastavila tudi svoje študije mariborskega urbanega prostora. Menim, da lahko življenje v predmestjih poglobljeno analiziramo in osvetlimo le, če poznamo tudi življenje v mestu kot celoti. Delavske kulture, kulture najrevnejših mestnih prebivalcev ali tako imenovane kulture bede ne moremo raziskovati, ne da bi raziskovali tudi življenje in kulturo drugih slojev prebivalstva, ki so sooblikovali življenje urbanega središča.
 

Kolikor vem, ste začeli z družabnim življenjem v Mariboru med obema vojnama.

Že v zadnjih letih študija sem si za seminarske naloge izbrala raziskave posameznih tematik iz življenja Mariborčanov. Te so bile povezane predvsem s tedanjim obsežnim raziskovalnim projektom Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja, ki je potekal na oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. V osemdesetih letih 20. stoletja so nastajala in bila objavljena tudi etnološka dela o življenju Ljubljančanov, in to me je spodbudilo, da sem začela raziskovati mariborske meščane. Prva obsežnejša študija o tej temi je bila moja o družabnem življenju Mariborčanov od leta 1919 do 1941, ki je izšla tudi kot samostojna monografija.
 

Najbolj je odmevalo vaše preučevanje meščanstva in prehranske kulture, katere plod je monografija Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Ste bili presenečeni nad takšnim odzivom?

Že v študiji o družabnem življenju­ sem raziskovala prosti čas in oblike družabnosti različnih slojev mariborskega prebivalstva. Nekatere so bile, kljub temu da so bile povezane z življenjem manj premožnih Mariborčanov, za mesto značilne in so dajale pečat celotnemu mestnemu utripu.

Takšno je bilo na primer priljubljeno nedeljsko obiskovanje vinotočev, igranje nogometa na mariborskih ulicah in tekmovalnost med slovenskimi in nemškimi delavskimi društvi. Druge so bile izrazito vezane na življenje bogatih meščanov, na primer obiskovanje kavarn in druženje na elitnih plesnih prireditvah.

Podrobnejši etnološki analizi življenja v mariborskih predmestjih in razvoju mesta na desnem dravskem bregu je bila posvečena knjiga Iz mariborskih predmestij: o življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. V njej sem tematizirala predvsem življenje industrijskega delavstva pa tudi posameznikov srednjega sloja, ki so kot tehnični kader delali v mariborskih tekstilnih in strojnih tovarnah. Slojevska prepletenost kulturnih sestavin pa tudi vplivi tujega okolja so se lepo izražali v moji študiji prehrane v Mariboru, v kateri sem poskusila osvetliti vsakdanje in praznične sestavine prehrane ter inovacije, ki so se uveljavljale v prehrani Mariborčanov že pred drugo ­svetovno vojno.
 

Zanimivo je, da se niste ukvarjali samo s tem, kaj je na mizi v posameznih družinah in ob različnih priložnostih, temveč ste prehrano povezali tudi z gospodarstvom in družabnim življenjem. Lahko o tem poveste kaj več?

Moja izhodišča pri raziskavah prehrane so se bistveno razlikovala od prevladujočih izhodišč slovenskih etnologov v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Področje prehrane sem razumevala (in jo razumem še danes) kot pomemben del kulture, a tudi vsakdanjega življenja, gospodarskih dejavnosti in potrošnje. Že v slovenskih etnoloških študijah, ki so nastale tik pred drugo svetovno vojno, lahko preberemo, da je bila večina dela tedanjega slovenskega prebivalstva povezana s pridobivanjem zadostnih količin hrane.
 

V utemeljitvi je komisija zapisala, da ste animirali Mariborčane, da so se začeli zanimati za preteklost svojega okolja. Kako ste to počeli in še počnete?

Ko sem začela zbirati in preučevati etnološko gradivo o življenju v Mariboru, ni bila objavljena še nobena študija o tem. Danes spada Maribor med najbolj etnološko raziskana urbana središča na Slovenskem. Vesela sem, da je moje delo spodbudilo druge raziskovalce, predvsem etnologe, ki so raziskovali vsakdanjik in praznovanja Mariborčanov v 19. in 20. stoletju.
 

Zakaj je Maribor etnološko tako zanimiv, da je postal najbolj razi­skano urbano okolje? Katere so njegove specifičnosti?

Vzrok verjetno ni le v tem, da je etnološko zanimiv, ampak tudi v tem, da se moramo etnologi v Mariboru ves čas dokazovati z delom, predvsem ob boku drugih, bolj etabliranih historičnih ved. Čeprav smo drugo največje slovensko mesto, imamo že desetletja v javnih zavodih v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti zaposlenih malo etnologov.
 

Kakšno mesto ima v tem nemška manjšina? Sodelovali ste tudi pri razstavi Nemci in Maribor.

Nemška skupnost je imela v Mariboru pomembno vlogo, ne le politične, ampak tudi gospodarsko in kulturno, pomislimo samo na nemške arhitekte, gradbenike, tovarnarje in umetnike. Mestno tvornost te skupnosti smo predstavili tudi na odmevni razstavi Nemci in Maribor, na kateri smo v okviru projekta Evropske prestolnice kulture izpostavili odprtost našega mesta in strpno sobivanje prebivalcev različnih narodnosti v njem.
 

Glede na to, da ste se izobraževali v tujini in sodelovali pri več mednarodnih projektih o prehranski kulturi, lahko poveste, kako je z raziskavo mest drugod?

Osnovno etnološko izobrazbo sem dobila na ljubljanskem oddelku za etnologijo in s hvaležnostjo se spominjam profesorjev, ki so nas za etnološko delo dobro pripravili. Pravzaprav presenetljivo dobro, glede na majhnost oddelka in skromne razmere, v katerih je ta tedaj deloval. Na podiplomskem­ študiju v tujini in kasnejših specialističnih usposabljanjih je bil moj študij namenjen predvsem urbanim in etnološkim raziskavam prehrane, ki so prav v zadnjih letih v porastu. Če je recenzent ob izdaji moje knjige o prehrani v Mariboru zapisal, da s študijo prehrane v mestnem okolju orjem ledino ne le v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru, lahko z veseljem ugotovim, da je v zadnjih dveh desetletjih v evropskih državah nastalo več tovrstnih študij. O živem zanimanju za to tematiko govori tudi dejstvo, da bo tej temi na spomladanskem svetovnem kongresu etnologov in folkloristov posvečena posebna sekcija.